Stanetu Boštjančiču, da bi se spomnil!
Stane Boštjančič je v Gorenjskem glasu 16. oktobra 2020 v pobožnem upanju zapisal, da ne poznam kazenskega spisa, ki nam za zgodovino hrani proces proti Šenčurjanom, za katere je Stane Boštjančič po incidentu leta 1975 dosegel stroge kazni. Prav bi bilo, da bi si ga tudi on ogledal in se odločil, kaj je počel takrat. Po dogodku so se miličniki v Cerkljah o tem, kako obravnavati šenčurski primer, »posvetovali z Občinskim javnim tožilcem v Kranju, ki je odločil, da zoper kršitelje podamo le predlog za uvedbo postopka o prekršku. Svojo odločitev je utemeljil s tem, da gre za manj pomembna dejanja, mlajše storilce, ki so opisano storili pod vplivom alkohola, in ker bi bilo v kazenskem postopku težko vsakemu posamezniku dokazovati konkretno krivdo.« Potem pa so si premislili in Šenčurjanom sodili kar dvakrat, ker so bile po mnenju tožilca Boštjančiča kazni prvič prenizke.
Pa ni šlo le za kaznovanje izgrednikov, po tožilčevem prepričanju je bilo treba svarilno kaznovati tudi Šenčur. Na obravnavi 28. oktobra 1975 je javni tožilec poudaril: »... da si nekateri obdolženi domišljajo, da so oni pozvani, da bi delali red v Šenčurju. Sodišče opozorim, da gre za del znane miselnosti in folklore v Šenčurju. Divjanje obdolžencev je imelo širok odmev v javnosti in na območju sodišča je bil to v zadnjih 10 letih edinstven primer, trpeti pa so morali nedolžni ljudje. Pripominja pa, da sredina, v kateri živijo obdolženci, le teh ni obsodila.« Poudaril je tudi politično nujo obsodbe in predlagal: »... da sodišče izreče obdolžencem take kazni, ki bodo vplivale na njih in ki bodo vplivale tudi na sredino, v kateri živijo, in na morebitne potencialne storilce tovrstnih dejanj. Poudari, da je iz NOB (narodnoosvobodilne borbe, op. p.) razvidno, da bratstvo in enotnost nista le besedi, iz katerih se lahko norčujemo, ampak, da sta težko pridobljena resničnost in da je naloga nas vseh, da to ščitimo.«
In tožilec/dopisnik Boštjančič bi vse to in še kaj več lahko prebral tako na spletni objavi razstave na spletni strani Gorenjskega muzeja in na sami razstavi v Šenčurju. To še vedno lahko stori in se vpraša, ali ga je za preganjanje Šenčurjanov navdihnil obisk na kakšnem višjem forumu ali pa je s svojo samoiniciativo sam sebi dokazal, da je izbranec zgodovine. Če pa težko bere, pa lahko na spletu prisluhne oddaji Moja zgodba na Radiu ognjišče o Šenčurskih dogodkih z nedelje, 18. oktobra.
Naj pa sklenem z mislijo, ki sem jo ob opisu šenčurske noči leta 1975 dodal razstavi. Namreč, da je razvojni model, ki je z velikim uvozom delovne sile povzročal napetosti, leta 1987 obsodil eden vodilnih kranjskih komunistov Franci Puhar. »Zavedati se je namreč treba, da prinaša politika neomejenega priseljevanja delavcev sicer kratkotrajne gospodarske koristi, te pa spremljajo neizogibne in pogosto nepopravljive družbene posledice.«
In te napetosti ob migrantski krizi so sprožile tudi šenčurski upor leta 2016. Boštjančič bi verjetno, če bi bil še javni tožilec v propadlem režimu, z veseljem obsodil nekaj Šenčurjanov in še koga, ki so se uprli novi inačici bratstva in enotnosti. Kakšno kazen bi predlagal zanje? Srečno!
Dr. Jože Dežman