Odgovor je pogovor
Za boljšo šolo (95)
Pod tem geslom je potekal letošnji Teden otroka, ki smo ga zaznamovali prejšnji teden – in hkrati z njim še tridesetletnico delovanja Telefona za otroke in mladostnike (TOM). Ali v našem okolju sploh potrebujemo Teden otroka, ko pa smo večinoma prepričani, da je našim otrokom dobro, mogoče celo predobro, saj živijo v velikem izobilju in imajo hkrati preveč pravic ter premalo dolžnosti?
Prostovoljci, ki delajo na telefonu Tom pripovedujejo (in njihova statistika kaže), v kako velikih stiskah so številni naši otroci. Res večina otrok ni lačna in se ne sooča z materialnim pomanjkanjem, jih pa pestijo druge vrste problemi. Na tisoče klicev otrok in mladostnikov na telefon Tom kaže, v kako hudih stiskah so otroci v visoko razvitih in materialno bogatih družbah. Otroci tožijo o težkih razmerah v družini, o nasilju in izključevanju iz družbe s strani vrstnikov, o ljubezenskih težavah. Očitno nimajo v svoji bližini osebe, ki bi ji zaupali in se z njo pogovorili. Vedno več je klicev zaradi osamljenosti, depresije in občutkov strahu. Nekateri otroci razmišljajo celo o samomoru in izhode iz duševnih stisk iščejo v samopoškodovanju. Te stiske so bile še posebno izrazite v času zaprtja šol, ko so bili njihovi socialni stiki zelo omejeni. Po podatkih telefona Tom, se je v tem obdobju izrazito povečalo število klicev o težavah in zlorabah v družini, o psihičnih težavah, socialno-ekonomskih stiskah in celo samomorilnosti.
Današnji otroci izjemno pogrešajo empatijo odraslih in vrstnikov, da bi se lahko z nekom pogovorili. Toda odrasli za pogovor velikokrat nimajo časa. Iz slabe vesti skušajo starši to nadomestiti z nakupom lepih in dragih oblačil, najboljšega telefona in športne opreme ter kupa igrač. Otroci pa v resnici potrebujejo vsak dan uro ali dve časa, da bi se usedli za družinsko mizo in se pogovarjali. Ne samo o tem, kakšne ocene so dobili, pač pa predvsem o tem, kako se počutijo v šoli in kakšne odnose imajo z vrstniki. S starši bi radi imeli iskren odnos, da bi se počutili sprejete in ljubljene. Tudi učitelji v šoli nimajo časa za pogovor, saj ves čas hitijo z učno snovjo, tako da so preveč zgovorni otroci samo v nadlego. Če imajo otroci srečo, si poiščejo dobre prijatelje, da z njimi delijo svoje intimne zgodbe. Tisti brez pravih prijateljev pa z nemogočim vedenjem in ekscesi kličejo po tem, da bi jih odrasli opazili.
Priznati moramo, da so tudi pri nas številnim otrokom kršene osnovne pravice, npr. pravica do ljubezni staršev in varnega ter ljubečega družinskega okolja. Starši, ki se borijo zgolj za svoje pravice, pogosto pozabljajo na svoje obveznosti do otrok. Nadalje imajo otroci pravico do ustreznih materialnih pogojev in osnovnih dobrin, in če jim starši tega iz katerihkoli razlogov ne morejo zagotoviti, je zanje dolžna poskrbeti družba. V šoli imajo pravico do varnega okolja in kvalitetnega pouka. Ker je šola tudi vzgojna ustanova, mora biti pozorna na duševno stanje in razpoloženje otrok in si vzeti čas, ko naletijo na otroka, ki potrebuje pomoč – zlasti če starši tega niso zmožni. Otroci imajo pravico, da so sprejeti v svoji enkratnosti in izvirnosti. Pravica otrok je tudi to, da jih odrasli naučijo primernega vedenja in potrebnih delovnih navad, da bodo znali kot odrasle osebe poskrbeti zase in za svoje družine. Predvsem pa imajo otroci pravico do otroštva.