Nemoč ubežati skladišču
Druga premiera Prešernovega gledališča v novi gledališki sezoni, krstna uprizoritev socialne drame Naše gledališče avtorice Tjaše Mislej v režiji Mateje Kokol, je veristična slika družbe in časa, v katerih živimo – če še ne povsem, pa se ji s precejšnjo naglico bližamo.
Zadnje povedi tokrat postavljam na začetek, namreč – predstavo Naše skladišče si velja ogledati najmanj iz treh razlogov: ker gre za odlično besedilo mlade dramatičarke Tjaše Mislej, letos nagrajeno z Grumovo nagrado, ker s homogeno igro še posebej navdušuje celotni ženski del kranjskega igralskega ansambla in seveda tudi zato, ker predstava govori o času, ki ga živimo, in nam – kako »prešernovsko« – znova nastavlja ogledalo in da misliti. Je to svet, za kakršnega si prizadevamo?
Predstava nas popelje v zaprto okolje skladišča hipermarketa, v katerem štiri skladiščnice različnih generacij opravljajo vsakodnevno monotono delo. Iz škatel jemljejo konzerve, nanje lepijo deklaracije in jih postavljajo nazaj v škatle, te pa na police. Vedno znova in znova. Ko jih zmanjka, pride nova pošiljka. Vedno enaki gibi delavk – podkrepi jih ritmično ponavljajoča se glasba – so kot dobro delujoč stroj, ki poganja celoten sistem. Kot da gre za neki vzporedni svet, ki ga dodatno podkrepi dejstvo, da ženske v skladišču, z izjemo kakšne proste nedelje, ko jih spustijo ven, dejansko tudi živijo.
Kadar iluzijo stroja prekine zvonec za odmor, delavke s svojimi zgodbami navidezno izstopijo iz skladišča v svet zunaj. Vsaka izmed njih ima namreč svoje želje, svoje sanje. Najstarejša Vera (igra jo Vesna Jevnikar), ki je tudi odgovorna, da je delo opravljeno, se – vdana v usodo – spominja starih časov, Evelin (Vesna Pernarčič) želi vstopiti v svet slavnih osebnosti, odkar je Suzi (Vesna Slapar) partner odšel z drugo, sta njena največja skrb otroka, zato potrebuje denar in se oklepa službe, Marija (Miranda Trnjanin k. g.) je najmlajša in najbolj izobražena ter dela samo zato, da bi lahko izdala knjigo o alpinistki, ki je zanjo pravzaprav prispodoba za žensko moč in enakopravnost. Podobno »zemeljske« so tudi med pogovori o kuhi in zvečer, ko gledajo svoje najljubše nadaljevanke. Zdi se, da jih le še njihova človeška individualnost loči od monotonosti stroja.
V njihov svet občasno vstopijo obiski od zunaj: prva nadrejena, poslovodkinja Grebovič (Darja Reichman), področni direktor trgovske verige (Miha Rodman), šofer Bigi (Blaž Setnikar), ki dobavlja blago, izgubljeni kupec (Borut Veselko) in novinar (Aljoša Ternovšek), ki bi se – željan uspeha – rad izkazal z zgodbo o nehumanem odnosu šefov do svojih delavk. A te v kritičnem trenutku v strahu pred izgubo službe sklonijo glavo.
Režiserka Mateja Kokol je na odru ustvarila tako vzdušje brezosebnosti, ki ga narekuje brezobzirna kapitalistična proizvodnja, kot na drugi strani domačnosti in iskrene človeške topline, predvsem skozi skrbno izbrano dramaturgijo (Marinka Poštrak) posameznih likov. Igralke na odru delujejo homogeno, hkrati pa so znale izkoristiti priložnost, ki sta jo ponudila besedilo in režiserka, saj so se v svoje like vživele polnokrvno, kot bi jim bili ti lastni.
Besedilo je zelo komunikativno, ponekod humorno, a v srži trpko – in prav taka je tudi predstava, ki s preprostimi uprizoritvenimi prijemi pritegne kar najširšo publiko. Ob otožni zimzeleni pesmi Lastovka, ki jo v izteku predstave zapoje Evelin, mislimo dva konca. V predstavi so tokrat izbrali optimističnega – delavke odvržejo halje, se uprejo in na oder prinesejo transparent z napisom »Ne pridemo nazaj, dokler ne izboljšate pogojev dela!!!«. A kaj, ko smo Slovenci po kvadratnem metru nakupovalnih centrov na prebivalca med najvišje uvrščenimi v Evropi in je rast BDP tako privlačna zadeva, kajne?