Velikan slovenske arheologije
Letos mineva sto let od rojstva kamniškega rojaka, častnega meščana in arheologa dr. Staneta Gabrovca, ki je pomembno vplival na razvoj arheološke stroke pri nas in v svetu. Spomin nanj so v kamniškem muzeju obujali nekdanji sodelavci, učenci in sorodniki.
Stane Gabrovec se je rodil 18. aprila leta 1920 prav na mestu, kjer so dobrih pet let po njegovi smrti Kamničani počastili stoto obletnico njegovega rojstva – na gradu Zaprice, v stavbi, kjer ima danes prostore uprava Medobčinskega muzeja Kamnik. »Stanovali smo v proletarskih prostorih pred graščino, ki so bila včasih gospodarska poslopja, in v njih je bilo pozimi strašno mrzlo,« je nekoč dejal Gabrovec, ki je bil Kamniku zapisan že vse od malega. S prijatelji je v otroštvu ustanovil celo nogometni klub, ki so ga poimenovali Triglav, kasneje pa se je družil s tamkajšnjo intelektualno smetano. Čeprav je po vojni večinoma živel v Ljubljani, je imel v domačem Kamniku dolgo urejeno stalno prebivališče. V šolskih klopeh je kmalu pokazal pridnost in talent, kar se je odražalo v odličnih ocenah. Po maturi se je odločil za študij klasične filologije, a je študentska leta prekinila vojna, ki jo je preživel tudi v internaciji v Gonarsu. Po vojni je študij nadaljeval in leta 1948 diplomiral iz arheologije in klasične filologije, zaradi številnih naključij, delavnosti, pedantnosti in osebnih kvalitet pa so se mu kmalu začele ponujati neponovljive karierne priložnosti, ki so mu utrle pot v svet. »Leta 1948 je nastopil službo v Narodnem muzeju. Skupaj z Jožetom Kastelicem sta orala ledino novega muzealstva, terensko-raziskovalne arheologije in pedagoškega pristopa. Gabrovec je v muzeju izjemno sistematično urejal dokumentacijo o arheološkem gradivu in depo. Dal je izrisati številne predmete, jih evidentiral, fotografiral, katalogiziral. Leta 1962 je doktoriral z disertacijo Prazgodovina Gorenjske. V slovenski visokošolski študij arheologije je vpletel metode nemške arheološke šole, s katero se je seznanil na arheološkem inštitutu v Tübingenu. Sadove njegovega dela so še danes del širše evropske arheološke dediščine. Leta 1987 se je upokojil, vendar je ostal aktiven, tako pedagoško kot tudi znanstveno,« je na spominskem večeru med drugim dejala Janja Železnikar, arheologinja v kamniškem muzeju, ki je Gabrovca – ta je vrsto let poučeval tudi na oddelku ta arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete – predstavila skupaj s številnimi, ki so ga poznali.
Njegovo kariero, pomen za razvoj arheološke stroke in njegovo širšo vpetost v evropsko in tudi svetovno znanstveno sfero so predstavili dr. Peter Štih, predsednik Slovenske akademija znanosti in umetnosti, katere član je bil Gabrovec, dr. Janka Istenič, predstojnica oddelka za arheologijo Narodnega muzeja, kjer je bil Gabrovec zaposlen štirideset let, dr. Andrej Gaspari, predstojnik oddelka za arheologijo, ddr. Mitja Guštin, profesor in študent prve generacije Gabrovčevih študentov, in pa Tomaž Perko, akademski slikar in Gabrovčev nečak, ki je svojega strica večkrat upodobil. »Naša družina je bila zelo umetniška in stricu lahko priznamo, da je podpiral vsaj en vogal naše hiše, za kar smo mu zelo hvaležni. Nečake nas je jemal tudi s seboj na arheološka izkopavanja, kjer je bil do nas strog tako kot do drugih,« se je spominjal Perko.
Kot je v Sloveniji žal pogosto, je bil dr. Stane Gabrovec bolj znan po Evropi kot pa v domačem Kamniku, čeprav se mu je občina leta 2002 poklonila s podelitvijo naziva častni občan. V muzeju so se mu ob stoti obletnici rojstva poklonili tudi z dokumentarnim filmom, ki so ga posneli skupaj z njegovo družino, predvsem sinovoma Matejem in Petrom Gabrovcem.