Eka Vogelnik ob portretnih marionetah kulturnikov Boštjana Hladnika, Svetlane Makarovič, Dese Muck in drugih, ki so lani gostovale v galeriji Ejti Štih v Boliviji

Ta čudoviti svet lutk

V Galeriji Paviljon NOB v Tržiču je do sredine oktobra na ogled razstava Od lutke do maske in ilustracije arhitektke in slikarke Eke Vogelnik.

Prva jesenska razstava v tržiškem Paviljonu je, odkar je bil ta pred štirimi leti temeljito prenovljen, vedno namenjena najmlajši publiki, saj se ob začetku šolskega leta v njej predstavljajo likovniki, ki v največji meri ustvarjajo za otroke. Tokrat so v Tržič povabili arhitektko in slikarko Eko Vogelnik, znano slovensko ilustratorko, lutkarico, scenografko, kostumografko ter režiserko otroških lutkovnih predstav in televizijskih oddaj.

Njena televizijska Bisergora ter klasike, mnoge več kot stokrat uprizorjene predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kot so Kdo je napravil Vidku srajčico (2006), Povodni mož (2009), Makalonca (2012), Mojca Pokrajculja (2015), so le novejši prispevki k slovenskemu lutkarstvu. Njen opus obsega ilustracije za več kot trideset knjig, likovno je opremila več kot petdeset uprizoritev, več kot petdesetim televizijskim oddajam je napisala scenarije, jih likovno opremila in režirala, podpisala se je tudi pod več kot deset avtorskih lutkovnih predstav.

Gre za pregledno razstavo, ki že dve leti potuje po Sloveniji, prvič pa je bila predstavljena v Lutkovnem gledališču Maribor. »Vsa svoja dela, ilustracije, lutke, scene in podobno imam shranjene po stanovanju, na omarah in v kleti. Ko smo preurejali bivalne prostore, sem razmišljala, kaj naj z vsem tem počnem, pa sem si rekla – nič, preden se bom resneje začela ukvarjati s tem, lahko naredim pregledno razstavo,« o spodbudi za razstavo pove Eka Vogelnik. »Po Mariboru je sledila razstava v Ljubljani, nato v Sežani, Vipavskem Križu, na Ptuju, v Ormožu. Vsaka je nekoliko drugačna od prejšnje, že zaradi različnega razstavišča, prilagajam in posodabljam pa tudi vsebino.«

Tokrat je na ogled izbor ilustracij iz več slikanic s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, seveda pa so na ogled različne vrste lutk, od marionet in ročnih lutk do namiznih, ročnih mimičnih ter filmskih lutk.

Kakšna mora biti lutka, da pritegne otroke? »Lutke morajo biti nekoliko karikirane podobe ljudi in živali, predvsem pa živopisne. Sama sem po naravi koloristka,« odgovarja umetnica in na razstavi pokaže, da so take tudi portretne marionete naših kulturnikov, ki jih je izdelala posebej za razstavo v Cankarjevem domu in je nekatere izmed njih celo uporabila v predstavi. Lani jih je Ejti Štih tudi odnesla na razstavo v galerijo Manzana, ki jo vodi v Santa Cruzu v Boliviji.

Če je pred več kot štiridesetimi leti začela kot ilustratorka, se kasneje začela posvečati scenografijam, kostumografiji in izdelavi lutk, je v zadnjih dvajsetih letih veliko režirala otroške lutkovne predstave in televizijske oddaje. »Rada režiram, ker moram pri tem misliti na toliko različnih stvari, kar mi je vedno znova velik izziv,« pove Vogelnikova, katere najuspešnejše predstave so doživele tudi po več sto ponovitev. Trenutno režira lutkovno predstavo po besedilu Saše Pavček v Lutkovnem gledališču v Mariboru, pripravlja pa tudi knjigo z naslovom Od lutke do lutke, v katero pravi, da je »zapakirala« vse svoje znanje, ki ga je usvojila, odkar se ukvarja s to vrsto gledališča.

Pogled na razstavo in čudovit svet lutk, ki ga je desetletja ustvarjala v različnih slovenskih lutkovnih gledališčih in neinstitucionalnih produkcijah ter zanje, ji godi, hkrati pa se ob tako impresivnem opusu avtor tudi nekoliko zazre vase. V Paviljonu NOB je pisano in ob pogledu na razstavljene ilustracije, lutke in scenografije tudi živahno – vse od Cirkusa Butale do Trumpa in jabolka. In še česa.