Po Slovenski poti na Mangart

Za hribe sem se navdušila šele leto ali dve nazaj, ko me je Nejc, ki mu je divja narava in neprehodno skalovje pri srcu že od malega, prepričal, da sem se mu pridružila na nekaj »izletih v neznano« in sem tako tudi sama odkrila lepote naših Alp. Zato moram na vsake toliko časa v svoja potepanja vriniti tudi kakšen vzpon, lahek ali težak, vedno iščem nekaj novega in lepega.

Tokrat sva se skupaj podala na Mangart, 2679 metrov visoko goro, ki se lahko pohvali z nazivom četrte najvišje v Sloveniji. Moram priznati, da je vrh že precej obljuden in tudi sama sem zgodaj zjutraj z rahlo nejevoljo opazovala množico živobarvnih pik, ki so v dolgi vrsti počasi napredovale proti vrhu. A se je tudi moje razpoloženje ob pogledu na zelene travnate planjave in markantne mangartske stene v hipu popravilo in z veselim korakom sva kaj kmalu prehitela dolgo kolono pohodnikov in zakorakala proti začetku Slovenske poti.

Da vzpon na tega dvatisočaka še zdaleč ni tako zahteven in dolg kot na njegova tovariša Triglav in Škrlatico, je zaslužna 12 kilometrov dolga cesta na Mangartsko sedlo, ki nas pripelje pod vznožje gore in smo tako do vrha primorani premagati le še dobrih 600 metrov višine (dve uri hoje). Ozka cesta, speljana skozi pet neosvetljenih, v živo skalo izklesanih predorov, velja za eno izmed najlepših razglednih cest v Sloveniji in po njej se zaradi fantastičnih razgledov splača zapeljati tudi, če potem ne nameravate nadaljevati do vrha. Cesta se konča na mangartskem sedlu, na katerem že od daleč opazimo kočo, iz katere je tudi tisti dan dišalo po domačih enolončnicah in jabolčnem »štrudlju«.

Izhodišč in poti na Mangart je več, med njimi pa je najbolj priljubljen štart iz mangartskega sedla, od koder imamo na izbiro dve poti, ki se razcepita tik pod vrhom – malce manj zahtevno, a še vseeno precej izpostavljeno, gruščnato in na čase nevarno za zdrs Italijansko smer ter zelo zahtevno Slovensko. Za Slovensko je nujno potrebna uporaba samovarovalnega kompleta, čelade ter več izkušenj v gorah. Za sestop po navadi izberemo Italijansko smer, med prvim zaradi varnosti, med drugim pa tudi zaradi lepih razgledov proti Jalovcu, Poncam in smaragdnim Belopeškim jezerom globoko v dolini.

Slovenska pot je veliko manj obljudena in super izbira za vroče poletne dni, ko vam bo v senci hladnega skalovja prizaneseno z vročino in neusmiljenim pripekanjem sonca. Na vrhu se dobro naužijte lepih razgledov na kaninsko pogorje, Jerebico, Viš in avstrijske tritisočake, na koncu pa se le ustavite pri koči na dobri domači joti ali ričetu ter se posladkajte z jabolčnim »štrudljem« direktno iz pečice.