Franc Sodja: Pred vrati pekla
Na Gorenjskem v deželi Kranjski (266)
V svoji knjigi Pred vrati pekla je duhovnik, pisatelj, misijonar Franc Sodja zapisal: »Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. S svojim pripovedovanjem nočem razpihovati sovraštva. Pač pa želim, naj bi vsi spoznali, da more samo ljubezen rešiti svet.«
Rodil se je 15. julija 1914 v veliki, razmeroma premožni obrtniško-kmečki družini v Bohinjski Bistrici. Za njegovo vzgojo sta bila odločilni vera v družini in ljubezen do gorskega sveta. Po gimnaziji in študiju bogoslovja v Ljubljani se je odločil za duhovniški poklic. Med počitnicami se je vedno rad vračal domov v Bohinj, na Voglu pasel krave in izdeloval sir.
Ker je hotel postati misijonar na Kitajskem, je vstopil v redovno skupnost lazaristov. Leta 1941 je bil posvečen v duhovnika. Da bi ljudem pomagal, je končal tudi enoletno bolničarsko šolo, vendar sta mu pot prekrižali vojna in komunistična oblast, ki ga je leta 1946 obsodila na pet let ječe pod obtožbo, da je pomagal bogoslovcu Andreju Jermanu, ki je iz kočevske ječe pobegnil v tujino. Največji del kazni je preživel v samici, potem pa je pri Žalah v Ljubljani gradil stanovanjske bloke, v Medvodah pa hidroelektrarno. To obdobje svojega življenja je opisal v knjigi Pred vrati pekla, ki je izšla v Buenos Airesu leta 1961.
V povojnih letih je kot lazarist deloval v Ljubljani, Beogradu, Makedoniji in na Kosovu. Zaradi prepovedi opravljanja duhovniškega poklica in nenehnih pritiskov s strani Udbe je avgusta leta 1948 pobegnil v Kanado. Tam je nekaj časa okreval, ker je bil po petletni ječi povsem izčrpan. V slovenski župniji pri Mariji Pomagaj je bil kaplan, ljudski misijonar, sodelavec pri Katoliških misijonih ter sedem let urednik lista Božja beseda.
Leta 1966 je odpotoval v Buenos Aires, kjer je prevzel vodstvo Misijonskega zavoda v predmestju Buenos Airesa, v Slovenski vasi v Lanusu. Tam je delal sedemnajst let. Zadnja desetletja se je zaradi slabega zdravja preselil v Kanado, kjer je imel urejeno zdravljenje. Leta 1982 je bil postavljen za kaplana v župniji Brezmadežne v Torontu. V Argentini je pustil mlajšega brata, ki je bil jezuit. Brat je zbolel za rakom. Po bratovi smrti je Franc pisal pisma mrtvemu bratu, v katerih je premišljeval o svojem življenju. Ta pisma so izšla v knjigi z naslovom Pisma mrtvemu bratu. V domu za starostnike v Torontu je umrl 15. julija 2007. Za seboj je zapustil sled kot pisatelj in pesnik, čeprav so bile njegove knjige doma dolgo prepovedane.
Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki iz dežele Kranjske:
Na Jesenicah se je 31. 8. 1915 rodila sopranistka Milica Polajnar.
Goriški grof Majnhard III. je bil 1. 9. 1286 kot zadnji ustoličen na Krnskem gradu za koroškega vojvodo po starodavnem obredu. Vojvodova prisega je bila v slovenščini.
V Zgornjih Gameljnah na Savi se je 1. 9. 1776 rodil začetnik homeopatije na Kranjskem Matevž Gradišek. Bil je usmiljeni brat in zdravnik v župniji Šmartin pod Šmarno goro.
Avstrijski cesar Jožef II. je 1. 9. 1782 ukazal izvesti popis prebivalstva. S tem popisom so postali na Slovenskem priimki obvezni.
Gradnjo železniške in cestne povezave pod Karavankami – Karavanški predor – so dokončali 1. 9. 1906. Za pogon vrtalnih strojev so leta 1901 zgradili HE v Vintgarju.
V Mekinjah se je 6. 9. 1721 rodil slikar Fortunat Bergant. V slikarstvu ljubljanske baročne šole je zastopnik realistične smeri. Poleg portretov sodobnikov je slikal predvsem oljne slike nabožne vsebine, večinoma za plemiče in samostanske cerkve.