Modrost starih psov

»Psa, ki smo ga izgubili, ne moremo nikoli nadomestiti, lahko pa se odločimo, da bomo praznino zapolnili z novo ljubeznijo. Če se odločimo v življenje spustiti novega pasjega prijatelja, nas bo pravi že počakal. Ko sem v naročju držala Shiro, svojo osem tednov staro dansko pasjo mladičko, sem vedela, da sem se pravilno odločila. Od trmarjenja, da ne bom nikoli več imela psa, sploh pa ne mladiča, sem prek prebliskov, da mogoče bi ga pa vendarle imela, končno prišla do privolitve, da jo grem vsaj pogledat. In nato je ta majhna kepa dlake prikobacala v moje srce. Dušo je zasedla pozneje, ko sva se postarali. Odločitve nisem obžalovala niti za hip. Pravzaprav sem globoko v sebi vedela, da ni druge poti. Ni obvoza mimo ljubezni. Zraste iz žalosti in nas naredi večje. Shira je letos dopolnila štirinajst let in se dobro drži. Vsako leto jo peljem na geriatrični pregled, ki ga iz sentimentalnih razlogov vedno opraviva okoli velike noči. Z nasmehom na ustih in solzami v očeh grem zavestno k veterinarki, ki je ravno za veliko noč uspavala mojo Lady. Tako slavim Shirino in Ladyjino življenje. Smrt in življenje, sreča in solze so tako tesno skupaj. Nekoč se bo najin skupni čas iztekel. Dotlej pa bom uživala v vsakem trenutku s Shiro. In ko bo odšla, bom ob njej, držala jo bom v naročju in ji povedala, kako zelo jo imam rada, govorila ji bom o starih časih, tako kot sem Lady. Nato bom žalovala in počilo mi bo srce. In nekega dne bom spet ljubila. Stari psi nas učijo, da življenje ni težava, ki jo je treba rešiti, temveč božja skrivnost, ki jo velja raziskati. Kažejo nam, da niso samo oni naši psi, temveč da smo mi njihovi ljudje. Potrebujejo nas, a v resnici mi njih potrebujemo še bolj. Veselje do življenja. Radost. Čim bolj se približujemo koncu, tem močneje bi se morali veseliti. To je modrost, ki nam jo posredujejo naši stari psi. Kakšno darilo je kljub vsemu življenje. Vse se zgodi točno tako, kot se mora. Naši stari psi poznajo modrost sreče: daj mi kost in srečen bom – daj mi prostor v srcu in srečen boš TI. « (str. 310–311)

Za kaj gre v knjigi z naslovom Modrost starih psov, nam še dodatno razloži njen podnaslov: Od pasjih starčkov se lahko naučimo, kaj je res pomembno v življenju in kako nanj gledati bolj sproščeno. Ta knjiga je za tiste, ki pse že imamo in jih imamo radi; najbrž tudi ta tiste, ki bi jih imeli. Zanima pa me, kako bi to branje učinkovalo na tiste, ki psov ne marajo. Mogoče bi ob branju spoznali, da živijo v zmoti …