Prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica zavoda Slovenija-transplant / Foto: Oskar Letonja

Največ je presaditev ledvic

Slovenska dejavnost transplantacijske medicine letos praznuje petdeseto obletnico prve presaditve organa, ledvice. Letos je tudi dvajseta obletnica priključitve strokovni neprofitni mreži Eurotransplant. »Na oboje smo upravičeno ponosni,« je poudarila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica zavoda Slovenija-transplant. Več o tej dejavnosti in darovanju organov pa v pogovoru z njo.

»Ljudje podpirajo darovanje v besedah, verjetno tudi v razmišljanju, a zelo težko se še za časa svojega življenja opredelijo za darovanje po smrti. Korak, da je treba podpisati izjavo Sem darovalec, je za veliko ljudi težak.«

Sodelovanje z mednarodno fundacijo Eurotransplant nam je omogočilo, da je v Sloveniji takšen način zdravljenja postal, lahko rečem, rutina. S tem mislim, da je pri nas zdravljenje s presaditvijo normalno dosegljivo za bolnike, ki to zdravljenje potrebujejo, kar v mnogih državah sveta ni samoumevno.

Kaj lahko poveste o začetkih transplantacijske dejavnosti pri nas pred petdesetimi leti?

Zavedamo se pomembnosti dosežkov, poguma in jasnovidnosti pionirske ekipe, ki je razmeroma rano zagrizla v trdo jabolko uvajanja novosti in razvoja v primerjavi z najrazvitejšimi državami v svetu. V bistvu je praznovanje petdesetletnice prve presaditve praznik UKC Ljubljana, ki je poseg v celoti izvedel s svojimi strokovnjaki. Slovenija-transplant smo ustanovili kasneje z izvajanjem donorske dejavnosti in prizadevanji, da smo razvili stabilen sistem za preskrbo z organi, predvsem umrlih darovalcev, nadzorom nad dejavnostjo v smislu kakovosti in varnosti ter s sodelovanjem v mednarodnem prostoru. Na področju zdravljenja s presaditvijo organov je namreč Slovenija omejena pri tem, da bi lahko oskrbela čakajoče bolnike z ustreznimi (ujemajočimi se) organi. Za ta del dejavnosti nujno potrebujemo širše področje oziroma večjo raznolikost med ljudmi, kar nam nudi sodelovanje z Eurotransplantom. V taki situaciji dobimo organ tako rekoč na posodo iz področja Eurotransplanta, da lahko rešimo življenje. Seveda je treba takšen organ vrniti, ko ga pridobimo v Sloveniji. Vse to so prednosti mednarodnega sodelovanja, ki zahtevajo jasna pravila, dogovore in prilagajanje naglemu razvoju transplantacijske medicine.

Res je, da presaditev organov v smislu zdravljenja prejemnika pri nas izvaja le UKC Ljubljana, a to ne bi bilo možno brez sodelovanja z zavodom Slovenija-transplant in vsemi donorskimi bolnišnicami.

Katere države so vključene v Eurotransplant?

V Eurotransplantu sodeluje osem držav, v katerih se ukvarja s transplantacijsko medicino 72 centrov in s pridobivanjem organov oziroma donorsko medicino 1600 bolnišnic. Poleg Slovenije in držav Beneluksa so članice še Nemčija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška.

Kako je mreža organizirana?

Sodelovanje z mednarodno fundacijo Eurotransplant nam je omogočilo, da je v Sloveniji takšen način zdravljenja postal, lahko rečem, rutina. S tem mislim, da je pri nas zdravljenje s presaditvijo normalno dosegljivo za bolnike, ki to zdravljenje potrebujejo, kar v mnogih državah sveta ni samoumevno. Zanimivo je denimo tudi, da Nemčija kot največja država članica te skupine sploh nima tako razvitega sistema za donorsko medicino in se zato srečuje z bistveno daljšimi čakalnimi dobami kot mi. Povprečna čakalna doba za presaditev ledvice od uvrstitve bolnika na čakalni seznam je pri nas krajša kot eno leto, v Nemčiji dosega nekaj let. Poleg tega smo v tem času dosegli zelo dobre pooperativne rezultate. Ponosni smo, da z rezultati po presaditvi ledvic pomembno presegamo povprečje držav v Eurotransplantu, prav tako v programih za presaditve srca, jeter in pljuč dosegamo boljše rezultate kot večina transplantacijskih centrov v Eurotransplantu.

S sodelovanjem le izmenjujemo organe zaradi medicinskih kriterijev in nujnosti. Vsaka država pa mora imeti svoj sistem za pridobivanje organov in za izvajanje presaditev. Za izmenjavo organov potrebujemo jasne kriterije, po katerih se dodelijo tistemu bolniku, ki je v trenutku razpoložljivosti nekega organa najprimernejši prejemnik.

Koliko je trenutno čakajočih na skupni listi Eurotransplantove skupine držav za transplantacijo organov?

Na skupni listi je nekaj več kot deset tisoč bolnikov. Letno pridobimo v vseh državah skupaj okrog dva tisoč organov. Razkorak med potrebami in razpoložljivimi organi je velik, zato je čakalni čas na presaditev lahko tako dolg. Dodeljevanje je točkovano glede na nujnost, stanje bolnika, regionalnost, še posebej dodamo točke otrokom, da se njihovo čakanje na presaditev nekoliko skrajša. Zelo pomembno je, da se upoštevajo tudi etični vidiki, ki zagotavljajo enakost vseh čakajočih ter avtonomnost prejemnika. Vsak prejemnik mora biti seznanjen s kakovostjo organa, ki mu je dodeljen, in če se ne strinja, lahko presaditev zavrne. Na voljo namreč nimamo le odličnih organov, pač pa še sprejemljive. Zdravljenje s presaditvijo se dogaja med »dvema svetovoma«, ki vsak zase lahko nosi neko stopnjo tveganja. Pojasnilna dolžnost nas obvezuje, da vsa možna tveganja ob danem organu razložimo prejemniku na osnovi znanih statističnih podatkov. Zato ima prejemnik pravico, zlasti pri presaditvi ledvic, da organ odkloni, saj je na razpolago rezervno zdravljenje z dializo in lahko počaka na drugo priložnost. Moram pa poudariti, da se to ne dogaja pogosto in niti ni zaželeno. Tako z medicinskega, organizacijskega in etičnega vidika je treba skrbno ravnati in se odločati v zvezi z vsakim podarjenim organom in preprečiti njegovo uničenje. Po eni strani se nenehno soočamo s pomanjkanjem organov, po drugi strani pa je to darilo posameznika, ki se je odločil, da bo po svoji smrti drugemu pomagal ohraniti življenje. To je neprecenljiva odločitev, ki jo moramo skrbno spoštovati.

Koliko presaditev organov v povprečju opravite v Sloveniji v letu dni?

Opravimo okrog 120 presaditev solidnih organov na leto (dodatno še tkiv). Največ je presaditev ledvic, od štirideset do šestdeset na leto. Sledijo presaditve srca in jeter – dobrih dvajset presaditev letno, nekaj manj presadimo pljuč – lani smo imeli deset presaditev, ter trebušnih slinavk – do dve na leto.

Povprečna čakalna doba za presaditev ledvic (gledano skozi daljše časovno obdobje) je tristo dni, za presaditev jeter 254 dni. Čakalna doba za srce pa je bila lani 452 dni za elektivno presaditev in 59 dni za urgentno presaditev.

Petletno preživetje odraslih po presaditvi srca je 77-odstotno, petletno preživetje po presaditvi ledvice 93,5-odstotno, po presaditvi jeter 79-odstotno in pljuč 72,8-odstotno. Vsi ti odstotki so spremljani in preračunani za več let skupaj.

Slovenija ima register vpisanih darovalcev organov po smrti. Koliko je darovalcev?

Ljudje podpirajo darovanje v besedah, verjetno tudi v razmišljanju, a zelo težko se še za časa svojega življenja opredelijo za darovanje po smrti. Korak, da je treba podpisati izjavo Sem darovalec, je za veliko ljudi težak. Upali smo, da bo z elektronsko možnostjo za opredelitev in vpis v register stvar drugače stekla. Zbrali smo sicer precej več izjav, kot jih je bilo pred to možnostjo, a vendar še precej premalo, da bi se lahko naslonili le na te izjave za uspešno izvajanje darovanja organov. Zato se v vsakem primeru, ko nastopi možnost darovanja po smrti, pogovorimo z družino oziroma osebami, ki so bile umrlemu blizu. Pogovor je za člane družine precej lažji, če je znana volja umrlega. Moram pa poudariti, da nam v pogovorih s svojci kljub majhnemu vpisu v register vendarle uspe v sedemdeset do osemdeset odstotkih pridobiti soglasje za darovanje.

Zakaj menite, da se jih več ne odloči za darovanje?

Kot sama razumem to dogajanje in tudi po rezultatih študije iz leta 2018 je videti, da je preskok v razmišljanju o dokončnosti in smrti lastnega telesa nekaj, kar si težko predstavljamo oziroma si celo ne želimo predstavljati. Z racionalnega vidika je sicer nerazumljivo, da imamo zadržke pri nečem, za kar vsi vemo, da bo po smrti nesporno propadlo. Po dokončni odpovedi življenjskih funkcij svojega telesa ne moremo obdržati na umetnem predihavanju in spodbujanju pretoka. To so stvari, ki jih je treba premisliti in ozavestiti. Zaradi napredka v medicini in na splošno v družbi imamo možnost, da po svoji smrti pomagamo drugim, če dovolimo, da v medicinsko primerni situaciji določen še delujoč organ darujemo drugi osebi, ki bi s tem lahko preživela.

Glede izražene volje za časa življenja za darovanje po smrti imamo v različnih državah različne odstotke opredeljenih in tudi različne načine opredelitve. Najbolj priznani in pravno veljavi so registri ali za ali proti. Pri nas imamo oba registra v veljavi. Največ opredelitev za darovanje so dosegli na Nizozemskem in v Avstraliji, več kot petdeset odstotkov, a vložek v informiranje, spodbujanje in posledično finančni del je bil neprimerljivo višji kot pri nas.