Danes električna kolesa, včasih tekalni stroj

Kolesarjenje postaja vse bolj priljubljena oblika rekreacije in prevoza, ki se spodbuja tudi v okviru trajnostne mobilnosti. Kolesa so skozi zgodovino doživela velik razvoj: od tekalnega stroja, ki ga je leta 1817 patentiral nemški gozdar, do električnih koles, po katerih je vse več povpraševanja. V Knjižnici Medvode je na ogled razstava Razvoj kolesarstva kot prevoznega sredstva na Slovenskem.

V okviru projekta E-nostavno na kolo je bila v sodelovanju s Tehniškim muzejem Slovenije pripravljena študija razvoja kolesa na Slovenskem. Njeni izsledki so predstavljeni v obliki brošure in razstave. Slednja je trenutno na ogled v Knjižnici Medvode, in sicer do 7. septembra. Razvoj kolesa na Slovenskem je na razstavi predstavljen na panojih, še več podatkov pa je v brošuri, ki je popestrena tudi s slikovnim materialom.

Najprej tekalni stroj, nato velociped

Predstavljeni so najprepoznavnejši modeli koles v zgodovini. Kot je zapisano v brošuri, za prvi dokazljivi primer praktične uporabe enoslednega vozila še vedno velja tekalni stroj, ki ga je leta 1817 patentiral nemški gozdar baron Karl Drais Sauerbrun. Podobna vozila so izdelovali tudi drugje po Evropi, med drugim tudi v naši nekdanji skupni domovini Avstriji. Tekalni stroj ali tako imenovani samovoz so poznali tudi naši predniki. Kdaj smo se z njim srečali na Slovenskem, ni znano, so pa o njem Bleiweisove Novice poročale leta 1864, in sicer, da je bil »izprva ljudem všeč, in bi tudi koristen bil, ako bi ga vsak znal prav dobro voditi. To pa je ravno težko bilo, zato pa se je ta iznajdba kmali pozabila.« Njegova nadgradnja je bil velociped, ki je kljub svoji masi, ki je krepko presegala trideset kilogramov, omogočil človeku, da se je gibal približno dvakrat hitreje kot peš. Pogumnejši so z njim prevozili za naše razmere izjemno dolge razdalje. V Ljubljani so se prvi velocipedi pojavili najkasneje spomladi leta 1869. V drugi polovici 19. stoletja sta tehnologija obdelave kovin in napredek v metalurgiji in jeklarstvu omogočila gradnjo lažjih koles. Premer prvega kolesa so povečali, kolesar na takšnem kolesu pa seveda ni mogel doseči tal, posledično je bila vožnja z njim nevarna in je zahtevala veliko spretnosti. To so bila visoka kolesa. Sledili so koraki k razvoju tako imenovanih varnostnih koles. Zelo zanimiva tovrstna kolesa, ki so predstavljala svojevrstno posebnost, so prihajala iz naše soseščine. Ključavničar in kovač Josef Erlach iz Grpič pri Beljaku je izdeloval varnostna kolesa in tricikle po lastni zamisli. Kolesar je sedel le 59 centimetrov nad tlemi. Nizka oziroma varnostna kolesa je začel izdelovati tudi naš rojak Janez Puh iz Sakušaka. Leta 1889 je odprl lastno delavnico in je postal vodilni med proizvajalci koles.

Z nizkimi kolesi preporod cestnih dirk

Kolo, kot ga poznamo danes, je v svoji zasnovi staro več kot stoletje. Okvir kot najbolj prepoznaven element je že konec 19. stoletja dal kolesu podobo, kakršno ima še danes. Iz obdobja preloma v dvajseto stoletje izhaja še vrsta drugih tehničnih rešitev in izboljšav, s katerimi je kolo izgubilo značaj zgolj rekvizita za šport in prosti čas. Premožnejši so se takrat že začeli ozirati za motornimi vozili, na drugi strani pa je velikoserijska proizvodnja koles to prevozno sredstvo približala širši populaciji. Kasneje se je razvoj koles še izraziteje razdelil v dve smeri: kolesa za šport in kolesa kot prevozno sredstvo oz. namenjena uporabi v gospodarskih dejavnostih. V obdobju do prve svetovne vojne so si lahko na Slovenskem kolesa privoščili le redki. V naši nekdanji skupni domovini Avstriji je delovalo več proizvajalcev koles. Za najstarejšo tovarno koles na Slovenskem pa velja tovarna podjetnika Franza Negra v Mariboru, ki pa ni dosegla takšne slave kot Puhova. O pravi industrijski proizvodnji koles na Slovenskem govorimo šele po drugi svetovni vojni, ko je v Ljubljani začela delovati tovarna koles Rog. Danes so kolesa zelo različna glede na namen uporabe in z razvojem tudi cenejša, zmogljivejša, lažja in uporabnikom prijaznejša.

Kolesa so bila vseskozi povezana s športom. Eno izmed poglavij v brošuri je Tekma s časom, v katerem je zapisano, da začetki kolesarskega športa segajo v obdobje Draisovih tekalnih strojev, ko so se uporabniki teh predhodnikov koles za zabavo merili med seboj. Kolesarske tekme na daljše razdalje so se uveljavile v obdobju velocipedov konec šestdesetih let 19. stoletja. Preporod so cestne dirke doživele s pojavom nizkih koles in pnevmatik konec 19. stoletja. Še danes zlasti etapne dirke predstavljajo priljubljeno obliko kolesarskega športa.

Na kolo tudi ženske, razvoj sodobnih koles

Kolo je kmalu našlo privrženke tudi med ženskami. Že angleški izdelovalec tekalnih strojev Denis Johnson je leta 1819 razvil posebno žensko izvedbo. Poseben omejevalni dejavnik za širšo uveljavitev kolesa med ženskami je predstavljala njihova konstrukcija. Proizvajalci koles so začeli izdelovati posebne izvedbe, namenjene prav ženskam oziroma vožnji v krilu.

V 21. stoletju je šel razvoj koles v dve novi smeri. Ena so posodobljena in uporabniku prijaznejša kolesa z elektronsko podprtim krmiljenjem prestav, nastavitev kolesa ... Ta niso bila namenjena širšim množicam in so jih zasenčila kolesa, kjer kolesarju pomaga elektromotor. Električna kolesa danes doživljajo pravi razcvet in niso namenjena zgolj mestni ali turni uporabi, temveč si utirajo pot tudi med ljubitelje gorskega kolesarstva.