Vzgoja mišljenja
Za boljšo šolo (88)
V današnji šoli večina učnih predmetov zaposluje predvsem učenčev um – in še to le delno, saj še vedno prevladuje učenje na pamet oziroma mehansko pomnjenje faktografskih podatkov. V mnogo manjši meri se mladi usposabljajo za samostojno kritično mišljenje, samostojno estetsko ali etično doživljanje in presojanje. Še manj pri mladih razvijamo izvirno ustvarjalno mišljenje in doživljanje, je prepričan avtor Slovenske šole za novo tisočletje Janez Svetina.
To pomanjkljivost našega šolskega sistema je v veliki meri razgalilo prisilno šolanje na daljavo v času epidemije, ko se je pokazalo, da je malo otrok sposobnih samostojnega učenja iz študijske literature, ker so preveč vajeni zgolj reševanja nalog v delovnih zvezkih in močno odvisni od učiteljeve razlage, zapisovanja po nareku in učenja na pamet. V prihodnost usmerjena šola – tudi o potrebi po novi beli knjigi se veliko govori v teh kriznih časih – mora mlade učiti samostojnega razmišljanja in lastnih poti pri pridobivanju znanja. Predvsem zmožnosti razumnega kritičnega mišljenja, da bi se znašli v poplavi vseh mogočih informacij in da bi poleg svojih koristi ali koristi določene skupine videli tudi dobro širše skupnosti in vsega človeštva. Razumnega mišljenja bi se šolarji učili s pomočjo tehnik in metod znanstvenega raziskovanja, kot so opazovanje, postavljanje in kritično preverjanje hipotez, presojanje in sklepanje, vadenje analitičnega mišljenja, razvijanje vseh oblik pomnjenja … Metode so uporabne tako pri naravoslovnih kot družboslovnih in humanističnih vedah.
Vsa ta znanja ali veščine imamo zapisane v standardih znanja in ocenjevalnih lestvicah učnih načrtov, nimamo pa operativnih didaktičnih navodil, kako naj učitelji učence usposobijo za zahtevnejše miselne procese. Zdi se, da vemo, kaj bi morali znati, ne vemo pa, kako in kje se tega naučiti. Naloga izobraževalcev učiteljev je, da jih tega sistematično učijo v času dodiplomskega študija in pozneje skrbijo za redno izpopolnjevanje znanja, ne pa da jih prepuščajo njihovi samoiniciativi.
Seveda uspešnost razmišljanja pri otrocih ni odvisna zgolj od njihovih intelektualnih sposobnosti, pač pa tudi od zanimanja, motivacije, čustvene in osebne zrelosti. Te različne umske funkcije bi morali mladi vaditi in jih razvijati na različnih življenjskih področjih in v različnih situacijah. Posebej je treba razvijati sposobnost praktičnega razmišljanja, ki ga pridobivamo z reševanjem konkretnih in praktičnih življenjskih problemov. Sposobnost socialnega mišljenja pridobivamo z reševanjem socialnih problemov. Sposobnost abstraktnega in teoretičnega mišljenja razvijamo z reševanjem tovrstnih problemov, sposobnost doživljanja in razumevanja umetniških del pa pridobivamo z opazovanjem, branjem, poslušanjem …
V dobri šoli naj bi se torej učenci naučili celostnega dojemanja znanja in kritičnega razmišljanja. Le tako bodo znali pametno in koristno uporabiti bogato faktografsko znanje. Šola mora mlade naučiti kritično razumeti in presojati dosedanje znanje in kritično iskati nova in boljša spoznanja. K vzgoji mišljenja v šoli zagotovo sodi tudi postavljanje temeljev pri mladih za vseživljenjski razvoj nekega pametnega in razumnega pogleda na svet in življenje, da bi znali razmišljati s svojo glavo in ne bi v vsem posnemali drugih, svoje okolice ali skupine, ki ji pripadajo.