Visoška kronika

»Živeli smo divje življenje. Vojskovali smo se za vero, pa vere ni bilo ne v cesarskih ne v švedskih vrstah. Gorje mu, kdor je prišel pod naše orožje! Človeško življenje ni veljalo več kakor jabolko, ki ga sklatiš z drevesa. Požigali smo, jemali smo, kjer smo kaj dobili; prebivalstva nismo pobijali, če se ni branilo; ženskam smo delali vsako krivico; otrok nismo morili, pač pa so take reči uganjali oni iz Brandenburga in oni z Ogrskega. Živeli smo, da si je moral Lucifer od veselja meti roke, ali na smrt nismo prav nič mislili.« / »Ževiel sma devi ževlejne. Toukl sma se za viera, pa viere ni bel ne u cesarskih ne u Šviedskih varstah. Buoh ga obvari, kier je paršu pod naš orožje! Človiešk ževlejne ni biu uriedn več ket jabk, ke ga sklatš z dreviesa jesien. Požigal sma, jemal sma, kier sma kej duobl, žienskam sma dielal usaka krevica, otruok niesma pobijal, tuo sa dielal drug. Ževiel sma, de sej mougu Lucifar od vesela miet ruoke.« / »Poljanci smo z uprizoritvijo Visoške kronike v našem narečju spet vrnili Tavčarja v domači kraj. Roman, ki se še vedno piše, ker, kar je 'snovnega', ostaja v naših krajih, 'nesnovno', duh, razmišljanje, navdih in ustvarjanje, pa potomci teh krajev želimo izraziti kot naš prispevek v dobro skupnosti, napredka, identitete kraja in prostora. V dobrem pomenu smo bili ustvarjalci igre potomci odgovornega Izidorja, delavni in požrtvovalni vsako uro vaj. Navdihoval nas je pogumni Jurij, čeprav svojega končnega rezultata nismo poznali. V študiju teksta smo iskali in našli misli, resnice in napotke, ki so se dotaknili naših življenj in razmišljanj. Trudili smo se, da jih ponudimo gledalcem v presojo in opomin. V predstavi sprašujemo, ali bo prekletstvo za greh ostalo. Ali se slabo vedno nekje plača? Zakaj morajo grehe prednikov plačevati potomci? Na vsa vprašanja nismo odgovorili, ker pričakujemo, da si bo vsak odgovoril sam.« (str. 10–11, 162–163, 274–275)

Navajamo tri odlomke iz knjige. V njej je najprej dramatizacija Visoške kronike v poljanskem narečju, sledi Tavčarjev izvirnik, na koncu sta spremna beseda in slikovna priloga. Tu smo vrstni red prvih dveh zamenjali, da se nepoljanski bralci poljanščine ne bi ustrašili. Avtor dramatizacije je zdravnik Andrej Šubic, ki je predstavo tudi režiral in nastopil v vlogi Polikarpa. Knjigo je oblikovala Nives Lunder, ilustrirala Maja Šubic in je res lepa. Pohvaliti velja tudi založbo in njenega ustanovitelja Braneta Nešovića, ki sta s to izdajo po nedavnem stečaju pokazala, da Modrijan še modruje …