Oddaljena bližina
V času zaljubljenosti želimo biti vsako minuto z ljubljeno osebo. Kasneje, v času prepira in raznih drugih obdobij nestrinjanja, se oddaljimo in nam je vseeno, če ljubljene osebe nekaj časa ne vidimo. Nobena skrajnost ni zdrava. Dejstvo pa je, da moramo v zakonskem/partnerskem odnosu ves čas iskati ravnotežje med bližino v odnosu in oddaljenostjo med partnerjema. To je povsem normalno, pričakovano, življenjsko. Želimo biti skupaj in skoraj istočasno si želimo samostojnosti. Odločili smo se za skupno bivanje, hkrati je vsakdo samostojno bitje z lastnim življenjem. Imamo skupne cilje in imamo vsak svoje talente, darove, ki jih želimo uresničevati. Ni potrebe, da delamo vse skupaj, imamo pa skoraj nujo, da smo občasno sami. Želimo pripadati svoji ženi, svojemu možu in v objemu ljubezni mu zašepetamo, da si jutri želimo preživeti dan samo zase. Biti povezan in ločen, hrepeneti po bližini in sanjariti o lastnem uresničevanju na tem svetu, ljubiti drugega in ljubiti sebe, dati svoje srce drugemu in uresničiti sebe, sanjariti o skupnem dopustu in prositi za eno uro samote istočasno …
To lahko uresničujeta le dve zreli osebi. Drug drugemu dopuščata osebno svobodo, hkrati sta zvesta in se najbolj veselita skupnega odhoda na dopust, vsakodnevnega skupnega odhoda v posteljo, pogovorov o lastnih hobijih, službah, veselita se različnosti pogledov na svet, skupaj usklajujeta vzgojo otrok, prepuščata drug drugemu različnost vlog. Biti zrel glede bližine pomeni dopustiti drugemu, da se v skupnem odnosu lahko uresniči na svoj lasten način z lastnimi darovi.
Žal pa je realnost pogosto precej bolj turobna. Zakonci si preprosto ne dovolijo svobode. Lastijo si drug drugega. Žena mora plesat,i kot mož igra. Mož se slepo pokorava ženi. Mož ne dovoli ženi dodatnega izobraževanja, žena vzroji, če mož na zabavi zapleše z drugo damo, mož zasmehuje ženo, ker so jo vsi pohvalili za javno predstavitev, žena ima dar petja, mož ji ne dovoli obiskovati pevskih vaj, žena ne dovoli možu tedenskega hobija, ker ob tem doživlja tesnobo, mož noče nikamor od doma hkrati grozi s samomorom, ker ona omenja samostojni konec tedna s kolegico v Bohinju, žena je užaljena že osmi dan, ker mož želi biti aktiven v modelarskem krožku ... Nekateri so še bolj izostreni: »Bodi no pri meni doma, saj te imam neizmerno rad. Le kaj ti bo to novo znanje, kar znaš, znaš, in ne trati časa za novosti.« Takšno prefinjeno iskanje pretirane bližine vodi v simbiozo (o tem več kdaj drugič).
Na drugi strani imamo skrajnost, ko se zakonca/partnerja popolnoma odtujita – ločena postelja, jesta še skupaj, vsak hodi po svoje, prosti čas preživljata ločeno, se ne zanimata drug za drugega. Iskanje srednje poti, oddaljene bližine ali biti hkrati blizu in daleč je vseživljenjska naloga nas, zakoncev.