Družinski kolesarski vodnik

»S kolesom sem se srečal že kot otrok v nekih drugih časih, ko je bilo kolo predvsem prevozno sredstvo za pot v šolo in na popoldanske dejavnosti. V mojem domačem okolju v Selški dolini so bili rekreativci – še bolj pa tekmovalci – takrat redkost. S kolesarstvom se nikoli nisem ukvarjal tekmovalno, tudi rekreativna tekmovanja sem navadno končal v zadnji tretjini uvrščenih. Bil pa sem pri nas takrat verjetno med prvimi, ki so se podali na daljša kolesarska potovanja. Po prvi poti v Budimpešto sem med drugim prekolesaril Avstralijo in ZDA, potovanje po Kanadi in Aljaski pa še danes, po več kot 20 letih, med prijatelji in znanci vzbuja veliko zanimanja. Zaposlen sem kot učitelj angleščine in geografije na osnovni šoli. Z Bleda, kjer živim zadnjih 15 let, se na delovno mesto, če vreme to omogoča, skušam čim večkrat pripeljati s kolesom. V garaži imam štiri kolesa: dirkalno, gorsko, potovalno in tistega 'za po opravkih'. Na kolesu človek nikoli ne ve, kaj ga čaka za ovinkom. A ravno iz tistega, kar ne teče gladko, lahko nastanejo najboljše zgodbe. Naj za ponazoritev opišem eno. Ko smo s prijatelji na Aljaski kolesarili po 800 kilometrov dolgem makadamskem odseku iz Fairbanksa proti obali Arktičnega oceana, je naš tabor sredi noči zalila voda. Avstrijskemu kolegu Franzu, ki se je nekaj dni prej že sam neuspešno podal na to pot, a smo ga prepričali, naj poskusi še enkrat, je voda odnesla večji del prtljage. Slovenski del odprave je nadaljeval brez večjih pretresov, le naključnega voznika smo prosili, naj nam odpelje premočeno prtljago do najbližjega, sto kilometrov oddaljenega počivališča. Franzu pa ni preostalo drugega, kot da se vrne nazaj. Mimovozeči ga je odpeljal v Fairbanks, mu finančno pomagal pri nakupu opreme in ga pripeljal nazaj na mesto poplave. V tretjem poskusu je Franzu uspelo, čeprav nas je dohitel šele zadnji dan. Tudi po zaslugi te izkušnje smo postali dobri prijatelji in še po vseh teh letih smo redno v stikih ter se obiskujemo. Tako je to na kolesarjenju. Vsega torej ni mogoče načrtovati. Pogosto nas namreč okoliščine prisilijo, da se prepustimo toku, čeravno nas odnese nekam stran od začrtane poti. A vendar se na koncu navadno dobro izteče.« (str. 8–9)

Ta odlomek iz avtorjevega uvoda je za knjigo atipičen, a predstavi nam ga kot poklicanega, da napiše tak vodnik. Je tudi Gorenjec in med 50 opisanimi turami je prvih 13 gorenjskih. Preostalih 37 pa še bolj izzivalnih …