Fragmenti o novinarskem pisanju

»Od kod sploh vznikne svoboda? Vzemimo trivialni primer, o katerem je poročal lokalni primorski radio: 'Pred šolo so delavci posekali nekaj dreves, ki so s svojimi koreninami uničevala površino poti in parkirišča, in potem na novo asfaltirali vozišče, ki je zdaj zgledno urejeno.' V izhodišču tega poročila stoji spontani pogled na drevo kot anomalijo, ki s svojo rastjo uničuje šolsko dvorišče. Njegova podmena je razumevanja asfaltiranja kot udejanjanja gradbene civilizacije in pojmovanje drevesa, ki ima status neukročene divjosti, katera spodkopava človeško ustvarjanje. Torej spopad kultivirane civilizacije z divjo naturo, ali v jeziku antropologa Clauda Levi-Straussa – konflikt med kulturo in naturo. Toda ta samoumevna spontanost, s katero je radijski novinar pristopil k opazovanju sveta dogodkov, je posledica njegove poprejšnje odpovedi svobode. Svobode, ki nastopa kot svoboda izbire, za katero pa je značilna predhodna refleksija, ki všteje vprašljivost samoumevnosti. V trku med kulturo in naturo obstaja namreč tudi perspektiva nature. Poročilo iz drugega zornega kota bi se namreč slišalo takole: 'Delavci so posekali nekaj 30 let starih javorjev, visokih 15 metrov, ki so letno proizvedli za toliko in toliko kubičnih metrov kisika in absorbirali velike količine prašnih delcev. Izguba dreves je neprecenljiva, saj so bila dom, v katerem je živelo 40 različnih vrst insektov, priljubljeno zbirališče ptic pevk, ki so na njem nabirale insekte kot hrano za svoje mladiče, posekali so drevesa, ki so dajala hladno senco in prispevala k vlažnosti zraka.'« (str. 97)

Tako se začenja zadnji od devetih »fragmentov« (izbranih člankov in referatov) v tej knjigi, njihovi naslovi so vidni tudi na naslovnici. In kako vidi avtor rešitev za manko, razviden iz gornjega novinarskega primera? »Svoboda v medijskem poročanju lahko nastopi šele z vstopom humanistike v novinarjevo delo, v smislu znanj in vednosti, ki presegajo vladajoče poglede aktualno dominantnih idej tržne ekonomije in potrošniške družbe. A v žurnalizmu se pojavlja bolj poredko, saj sodobni ustroj novinarstva zahteva od novinarjev predvsem hitrost odziva in obenem postavlja tako visoke norme produkcije tekstov in prispevkov, da časa za humanistiko v poklicu novinarja praktično ni …« Permanentni študij bi po Nežmahu omogočil vstop svobode v novinarsko profesijo. Je pa vprašanje, ali si take osvoboditve novinarji sploh želimo. Je sploh mogoča?