Sto let, ki jih ni videti

Včeraj, 13. julija, je sto let dopolnila Kamničanka Valerija Klemenc, ki je članica Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik že vse od leta 1948.

No, katera gospa ima danes sto let, se je ob prihodu v prostore Društva upokojencev Kamnik spraševal kamniški župan Matej Slapar; slavljenka, ki je 13. julija dopolnila sto let, namreč prav v ničemer ni izstopala od drugih prisotnih. Valerija Klemenc ali Valči, kot jo kličejo domači, ne le na videz, ampak tudi z načinom življenja močno kljubuje svojim letom. V stanovanju namreč še vedno živi sama, kuha sama, tudi pere in pospravlja, še vedno kaj tudi speče, rada bere in gleda televizijo, če pa potrebuje pomoč, ko je treba v trgovino, na banko ali k frizerju, jo vsak dan obišče sin Miro z ženo Valerijo, ki živi le nekaj kilometrov stran. »Noge in križ me bolijo, a v resnici že dolgo nisem bila bolna,« pove skromna sivolasa gospa, na vprašanje, kakšen je recept za visoko starost, pa pove: »Gotovo pomagata trdo delo in pogled skozi rožnata očala.«

Rojena je bila na Raki pri Krškem na veliki kmetiji in v veliki družini – rojenih je bilo kar enajst otrok. Leta 1941 so jih okupatorji izselili v Nemčijo na prisilno delo, domov pa so se vrnili prav na njen petindvajseti rojstni dan. Na prisilnem delu je spoznala tudi svojega bodočega moža Draga in očeta svojih otrok Mira in Tatjane. Valerija Klemenc ima danes štiri vnuke in štiri pravnuke. Kasneje sta se z možem razšla in pri 68 letih si je kupila svoje prvo stanovanje, v katerem živi še danes. Pri tej starosti je bila tudi prvič na Triglavu, šele pri osemdesetih pa prvič v bolnišnici.

Za rojstni dan so ji s cvetjem in priboljški čestitali župan Matej Slapar, predsednik Društva upokojencev Kamnik Vinko Polak in predsednik krajevnega odbora ZB NOB Kamnik Emil Grzinčič, sin s snaho pa jo je nato odpeljal na izlet in kosilo na Jezersko.