Res posebno šolsko leto

Letošnje šolsko leto je bilo resnično nekaj posebnega. Minulo sredo so učenci še zadnjič sedli v šolske klopi, ki so jih vmes zapustili za več kot dva meseca in izobraževanje nadaljevali na daljavo. Čeprav je torej v zadnjem obdobju zavladal občutek, da je spet vse »normalno«, pa se bodo razlike, ki so med učenci nastale v času, ko so šolska vrata ostala zaprta, verjetno v vsem obsegu pokazale šele jeseni, ko se bodo (če se bodo) šolarji spet vrnili v šolske klopi.

Ta čas namreč še nihče ne zna napovedati, kaj bo jeseni. Le upamo lahko, da se ne bo ponovila zgodba s sredine marca, ko so morali učenci čez noč ostati doma in se navaditi na drugačne oblike dela. Temu so se tako učenci kot učitelji različno prilagodili. Nekateri učitelji so zelo hitro izkoristili prednost sodobnih tehnologij in z učenci ohranjali stik tudi prek video povezav, kar je zagotovo obrodilo boljše sadove kot pri tistih, ki so se zadovoljili zgolj s pošiljanjem pisnih navodil in povezav do različnih spletnih mest z vnaprej posnetimi razlagami. In če so se nekateri pritoževali, da učitelji zahtevajo celo preveč povratnih informacij in so morali vsakodnevno pošiljati opravljene naloge, so drugi učitelji to precej poenostavili in jih odziv učencev na njihova navodila ni pretirano zanimal. V tem primeru je vse breme tega, da so bile naloge resnično opravljene, padlo na starše. Ko bi le lahko vsi tako poenostavili delo od doma. Tudi učenci so namreč zelo različni – nekatere je to, da so si lahko šolsko delo samostojno razporedili čez dan in celo teden, dodatno motiviralo, druge je to le še bolj uspavalo. Vsaj za zdaj zato pouk na daljavo še ne more v celoti nadomestiti pouka v šoli, kar se je izkazalo zadnji mesec pouka, ko so se otroci vrnili v šolske klopi in so v šolah ugotavljali, da bo težko nadoknaditi zamujeno. Tako so tudi ministri držav članic Evropske unije, ki so se v minulih dneh sestali prek videokonference, ugotavljali, da si večina držav članic ne želi pouka na daljavo, deloma pristajajo le na kombinirano poučevanje v primeru, če bo to res potrebno.

Želim si, da bi torej letošnje šolsko leto res ostalo zgolj za spomine, o katerih bodo današnji otroci pripovedovali svojim otrokom in vnukom, ne pa, da bo to postalo »nova šolska normalnost«. Saj kot je v svojem nagovoru šolarjev ob koncu šolskega leta opozoril tudi predsednik republike, je šola veliko več kot golo nabiraje znanja, šola so tudi vsi prijatelji in simpatije; pa starši in učitelji, ki učence »potrpežljivo in smelo vodijo skozi labirint znanja na Olimp védenja«.