V gledališču in muzeju
Jubilejni, petdeseti Teden slovenske drame, ki letos pravzaprav poteka že od konca marca, je dobil dve novi poglavji – muzejsko razstavo Dogodek je tu, dogodek imate v mestu! v gradu Khislstein in odrsko izvedbo Monologov s kavča na matičnem odru Prešernovega gledališča.
Lahko bi rekli, da si letošnji jubilejni, petdeseti Teden slovenske drame v sosledju s časom kar sam piše aktualno dramsko besedilo. Zaradi pandemije je bil osrednji festival slovenske dramatike konec marca odpovedan, aprila je bila razglašena prejemnica letošnje Grumove nagrade Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče, sredi maja so objavili še dobitnico nagrade za mladega dramatika Varjo Hrvatin za Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, ob sprostitvi ukrepov pa je junija s predstavo Večja od vseh v izvedbi Vesne Slapar ponovno zaživelo tudi gledališče.
Letošnjemu festivalu sta bili v soboto tako dodani še dve novi dejanji – na gledališkem odru in v razstavnih prostorih muzeja. Oba dogodka sta bila velika, pomembna in tesno povezana. Iz sedanjosti sta nas popeljala v preteklost in nam hkrati ponujala razmisleke za prihodnost. Za uvod v odprtje muzejske razstave o zgodovini in pomenu petih festivalskih desetletij so na odru Prešernovega gledališča uprizorili Monologe s kavča, omnibus osmih kratkih monologov, ki so v času karantene zaživeli na spletu, tokrat pa prvič v živo.
Monologe je na pobudo Simone Hamer napisalo osem priznanih slovenskih dramatikov in dramatičark. Kdo od dramatikov piše za koga, je določil žreb, da so bili monologi napisani po meri posameznega igralca, pa smo lahko videli na sobotni premieri. Za režijo sta poskrbela Maša Pelko in Luka Marcen. Vesno Jevnikar je Rok Vilčnik – rokgre v besedilu Naj me premakne prijavil na spletni portal za zmenke, Sproščeno je naslov monologa, ki ga je za Aljošo Ternovška, ki je doma čakal na obisk svoje bivše, napisala Simona Semenič, Vesna Pernarčič se je ubadala z domačim stanjem karantene, dveh šolajočih se otrok, moža in matere v domu za ostarele, in sicer na besedilo Eden mora prevzet komando Kim Komljanec. Peter Rezman je besedilu Nočna Darji Reichman namenil vlogo delavke v strahu pred odpuščanji v Gorenju, Blaž Setnikar se je v besedilu Korenine in krila Tjaše Mislej ob rojstvu sina spominjal svojega otroštva, Kletka je besedilo Simone Hamer, v katerem je Miha Rodman glas posodil svojemu psu, Vesno Slapar je v besedilu Kako se že reče tej črtici, ki ti utripa v Wordu? Varje Hrvatin skrbel spletni nadzor, Kune Nejca Gazvode pa so družbo delale Borutu Veselku. Dolg aplavz je vsekakor znak, da bi Monologe s kavča veljalo še kdaj ponoviti tudi z odra.
Pet festivalskih desetletij
Prvi del večera je tako pripadel gledališču tukaj in zdaj ter vsej veličini tistih, ki ga ustvarjajo – tudi v času, ki mu ni naklonjen. Nadaljevanje večera je bilo v znamenju pogleda nazaj na petdesetletno zgodovino Tedna slovenske drame, ki sta ga s širšo paleto sodelujočih posameznikov in institucij v razstavo z naslovom Dogodek je tu, dogodek imate v mestu! (citat iz drame Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi) strnili soavtorici, kustosinji Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja in Tea Rogelj iz Slovenskega gledališkega inštituta.
Kot je slednja povedala, je bilo njeno vodilo pri pripravi razstave, da gledališče vedno – bolj neposredno kot druge umetnosti – odseva duh časa in prostora, v katerem nastaja. »Zato sva s soavtorico razstavo snovali tako, da naju je zanimalo sobivanje festivala in mesta Kranj,« je poudarila Tea Rogelj, ki je v velikem delu besedilnega dela razstave, ki spremlja razvoj in življenje festivala, uporabila citate iz osrednjega regionalnega medija Gorenjskega glasa.
V delu razstave, ki predstavlja življenje v Kranju v preteklih petih desetletjih, je Monika Rogelj poudarila glavne spremembe in dogajanje, ki je zaznamovalo mesto. »Želela sem zajeti čim širši spekter področij, vse od različnih gradenj do velikih športnih dogodkov. Posebej je predstavljen kulturni utrip mesta. Z utrinki dokumentarnih fotografij in s predmeti, ki jih hrani Gorenjski muzej, se tako sprehodimo skozi prostor in čas, v katerem je rasel festival Teden slovenske drame.«
Razstavo je odprla državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc, ki je v nagovoru, med katerim so nekateri zapustili dvorano, povedala, da je razstava obenem odličen primer povezovanja gledališke in muzejske dejavnosti.
Razstava, ki je na ogled v več prostorih v drugem nadstropju gradu Khislstein, obsega skrben pregled skozi vseh petdeset let Tedna slovenske drame. Že v uvodu nas ob Grumovi nagradi, stiliziranem gosjem peresu, pozdravijo portreti vseh dosedanjih nagrajencev – izrisala jih je slikarka Tina Dobrajc – od prvega Daneta Zajca do aktualne Tjaše Mislej. Z vsemi podatki o nagradah seveda. Navduši nas rokopis drame Svatba, za katero je bil leta 1981 nagrajen Kranjčan Rudi Šeligo, v ozadju pa slišimo tudi nekatere radijske priredbe nagrajenih besedil.
V nadaljevanju nas avtorici, razstavo je oblikovala Tjaša Štempihar, popeljeta skozi festivalskega pol stoletja. Na panojih, bogatih s fotografijami, izvemo, katere predstave so bile na ogled, katere od njih so bile nagrajene, vsako leto s seboj nosi tudi citat, največkrat prav iz Gorenjskega glasa. Ob podatkih o gledališkem festivalu pa lahko sledimo tudi siceršnjemu dogajanju v posameznem letu v Kranju, tako na področju gospodarstva, izobraževanja, športa kot družbenega življenja in seveda kulture. Sprehod skozi festivalsko zgodovino popestrijo kostumi iz nekaterih uspešnih predstav. V osrednjem delu razstave so tudi videoposnetki, na katerih so Janez Povše, Matija Logar, Tine Oman, Pavle Rakovec in pokojna Alenka Bole Vrabec obudili spomine na začetke in življenje festivala. Monika Rogelj je pri tem sodelovala z Igorjem Kavčičem in snemalcem Domnom Dimovskim. K razstavi je dodan tudi izčrpen katalog, lahko bi rekli festivalska monografija, na skoraj tristo straneh s številnimi fotografijami in prispevki o polstoletnem obstoju festivala. Če je katalog večen dokument, pa bo razstava na ogled zagotovo še vso jesen.