70 let korejske vojne
Korejska vojna, ki se je začela 25. junija 1950, traja še danes. Leta 1953 so podpisali le premirje, mirovnega sporazuma pa ne. Prav v teh tednih smo priča novim zaostritvam odnosov med obema korejskima državama …
Trajala je tri leta
Ker je od vojne minilo že sedemdeset let, jo najprej na kratko povzemimo. »Korejska vojna je bil oborožen konflikt med Severno Korejo s podporo Kitajske in Sovjetske zveze ter Južno Korejo s podporo Združenih narodov. Vojna se je začela 25. junija 1950 z nenadnim napadom severnokorejske vojske na Južno Korejo. Južnokorejska vojska na napad ni bila pripravljena, zato se je umaknila na skrajni jug Korejskega polotoka. Tam je ostala, vse dokler ji na pomoč niso priskočile ameriške enote iz bližnje Japonske in ZDA. Sledila je velika zavezniška ofenziva, v kateri so zavezniki severnokorejsko vojsko potisnili na sever proti korejsko-kitajski meji. Ker so se zavezniki novembra 1950 že nevarno približali kitajski meji, je Kitajska nepričakovano vstopila v vojno in v boj poslala milijon vojakov, ki so preplavili zavezniške položaje. Sledil je zavezniški umik do 38. vzporednika, kjer se je fronta nato ustalila. Boji med državama so se končali 27. julija 1953 s podpisom premirja in nastankom demilitarizirane cone. Vojna je predstavljala enega izmed vrhuncev hladne vojne in je skoraj pripeljala do uporabe jedrskega orožja. Bila pa je tudi bojišče, kjer so svetovne velesile merile svoje vojaške moči ter se tako izogibale neposrednemu spopadu med seboj, ki bi lahko pripeljal do uporabe jedrskega orožja in tretje svetovne vojne. Vojna je bila zanimiva tudi iz taktičnega vidika, saj so bili v njej uporabljeni načini bojevanja iz prve in druge svetovne vojne. ZDA korejske vojne ne smatrajo za pravo vojno, ampak le za policijsko akcijo, saj kongres ZDA ni nikoli razglasil vojnega stanja.« (Vir: Wikipedija)
Razdeljene države
Zanimiva je primerjava treh parov držav, ki so bile po drugi svetovni vojni razdeljene na dve državi: Nemčija, Koreja in Vietnam. Pri tem je ena od obeh držav prišla pod protektorat vzhodnega, druga pa pod zaščito zahodnega bloka. Družbeno stanje se v vseh teh državah pred razdelitvijo ni zelo razlikovalo, po več desetletjih pa sta nastali dve povsem različni državi. Po ponovni združitvi leta 1989 so v nekdanji Vzhodni Nemčiji (DDR) uporabili zahodni model, v Vietnamu pa po letu 1975 komunističnega. V Vietnamu so že pred Deng Šjaopingom uporabili njegov model: da je gospodarstvo organizirano kapitalistično, politična oblast ostaja v rokah komunistične partije in vojske. Koreja je še vedno razdeljena, razlike med obema državama pa ne bi mogle biti večje. Severna država je urejena po vzoru najhujše diktature, ki bi ji še Stalin zavidal, vse je podrejeno dinastiji Kimov in vojski, velik del prebivalstva živi na robu lakote. Južna država pa je urejena po modelu najbolj agresivnega kapitalizma in je skupaj z drugimi tremi od štirih azijskih tigrov (Hongkong, Tajvan, Singapur) postala svetovna uspešnica. Odgovora na vprašanje, kako obe Koreji ponovno združiti na miren način, na tem svetu ne pozna nihče …
80 milijonov razseljenih
Toliko (79,5 milijona) je na svetu ljudi, ki so zapustili svoje domove, večinoma v nuji, zaradi vojne, nasilja, konflikta ali iz strahu. To število je sicer samo en odstotek svetovnega prebivalstva, je pa rekord v skoraj sedemdesetletni zgodovini Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR). Od skupnega števila jih je bilo ob koncu leta 2019 skoraj 46 milijonov razseljenih znotraj domovine, 26 milijonov pa jih je pobegnilo čez meje kot begunci. Okoli 4,2 milijona je prosilcev za azil, dodatno pa je tu še 3,6 milijona Venezuelcev, razseljenih v tujini. Ti Venezuelci večinoma niso zaprosili za status begunca, ko so prišli v tujino. Pandemija covida-19 in s tem povezana revščina nekaterih držav pa bosta verjetno še spodbudili beg v smeri Evrope. Največ beguncev gosti Turčija, in sicer 3,6 milijona. Sledijo Kolumbija z 1,8 milijona ter Pakistan in Uganda s po 1,4 milijona beguncev. Na petem mestu je Nemčija, kjer živi 1,1 milijona beguncev. Glede na izvor je na begu največ Sircev, 6,6 milijona. Svoje domove je med drugim zapustilo še 3,7 milijona Venezuelcev in 2,7 milijona Afganistancev. Med vsemi begunci jih je po ocenah med 30 in 34 milijonov starih manj kot 18 let. Vse večje število beguncev gre pripisati tudi temu, da domovine ne iščejo možnosti, kako bi državljane privabile nazaj. Pred tridesetimi leti se je v povprečju v enem letu v domovine vrnilo po 1,5 milijona beguncev, v zadnjih letih pa v povprečju po manj kot štiristo tisoč. V Sloveniji je bilo po podatkih UNHCR konec lanskega leta samo 751 ljudi s statusom begunca, 329 ljudi pa je še čakalo na odločitev oblasti glede vložene prošnje. (Vir: MMC RTV SLO)