Pika ali dve. Nika in Boštjan.

»Ročno delo je pri nas vedno bolj cenjeno, morda je težava le v tem, da si takšne izdelke lahko privošči manj ljudi,« pravita oblikovalca porcelana Nika Stupica in Boštjan Jan, ki sta kupce našla tudi v tujini.

Igra svetlobe, ujeta v skodelico, se glasi del slogana, ki spremlja izdelke iz porcelana, ki jih pod blagovno znamko Kaolin ustvarjata Nika Stupica in Boštjan Jan, Ljubljančana, ki z družino že leto in pol živita v Repnjah pri Vodicah. Kot pravita, se pri delu medsebojno dopolnjujeta. Boštjan bdi nad bolj tehničnim delom procesa, Nikina ustvarjalna žilica pa pride do izraza, ko nastopi oblikovanje. »Finese delam jaz,« pravi Nika, a jo Boštjan v šali urno dopolni: »Jaz opravim vse delo, da se Nika lahko kreativno izraža.«

Porcelan je vrsta keramike, oblikovane iz zmesi bele gline kaolina, žgane na temperaturi med 1200 in 1400 stopinj Celzija. Metoda, ki jo že tisočletja poznajo na Kitajskem, je bila nekdaj skrbno varovana skrivnost, danes pa so izdelki iz skoraj prosojne, na videz krhke, a vseeno precej trdne snovi, priljubljene po vsem svetu. Številni oblikovalci, med katerima sta tudi Nika in Boštjan, pa so v porcelanu našli vir ustvarjalnega navdiha.

»Pika ali dve. Zelena, črna ali modra,« tako ustvarjalca kratko in jedrnato opisujeta glavne oblikovne značilnosti svojih izdelkov, med katerimi prevladuje predvsem čajno posodje, skodelice in manjše sklede. Čeprav Nika bdi nad končno zunanjo podobo izdelkov, pa zase pravi, da je bolj rokodelka kot oblikovalka. »Večinoma so vzorci na najinih izdelkih nastali zelo spontano, intuitivno. Lahko bi rekla, da oblikovanje bolj vodi roka kot pa glava. Tako je pri vseh najinih izdelkih. Le dva imava v ponudbi, ki sta narejena po skici.« Ker vzorci nastajajo spontano, pravita, da skoraj nimata občutka, da ustvarjata nekaj novega, to opazijo šele njuni stalni kupci, ko ju obiščejo v delavnici.

Za razliko od večjih tujih proizvajalcev porcelana njun celoten postopek temelji na ročnem delu. Najbolj preprost izdelek v roke vzameta 22-krat, da dobi končno podobo. »Naj gre za en izdelek ali pa za serijo petdesetih, morava v vsakega vložiti enako količino dela,« pravi Nika. A ročno delo, unikatnost in butičnost so vse bolj cenjeni tudi pri kupcih. Njuni večinoma prihajajo iz tujine, kjer svoje izdelke prodajata na različnih sejmih. A tudi v Sloveniji imata precej strank, veliko tudi stalnih. »Mislim, da je ročno delo tudi pri nas vedno bolj cenjeno, še posebej med mlajšimi. Večja težava je morda v tem, da je takšen izdelek dražji in si ga marsikdo zato težje privošči,« pravi Boštjan.

Oblikovanje porcelana sicer zahteva celo vrsto ročnih spretnosti in različnih znanj, ki jih danes preko delavnic, ki jih organizirata, prenašata tudi na številne tečajnike. Nova znanja in izkušnje oba pridobivata na različnih simpozijih, predvsem Nika pa se je veliko izobraževala v tujini, tudi na Kitajskem, v kraju Džingdežen, ki leži pod goro Kaolin, po kateri je bela glina, in kasneje tudi njuna blagovna znamka, dobila ime. »Gre za skupek rokodelstva, kemije, fizike, kiparstva in poznavanja številnih postopkov, ki na koncu pripeljejo do končnega izdelka,« pravi Nika, njeno razmišljanje pa dopolni Boštjan: »To se najbolje odraža na sejmih, kjer nas je lahko tudi več sto ustvarjalcev, pa ima vsak drugačne izdelke. Prostora za kreativnost je dovolj, omejitev je le tvoja domišljija.«