Zasnova sodobne tržiške knjižnice

Špela Ščančar s Šutne pri Kranju je lani zaključila študij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. V svoji magistrski nalogi je popisala idejo zasnove sodobne knjižnice v nekdanji tovarni Peko PUR v Tržiču.

Špela Ščančar pojasnjuje, da naslov magistrske naloge izhaja iz želje po obravnavanju industrijske dediščine Tržiča. »Ta predstavlja velik še neizkoriščen potencial v mestu, ki ga vse preveč ljudi ne prepozna. Objekti, kot je Peko PUR, propadajo zaradi svoje velikosti, saj je vanje težko umestiti primeren program, hkrati pa jih marsikdo označuje kot grde spomenike propada industrije,« je dejala sogovornica in dodala: »Kljub temu da mogoče nimajo dekorirane fasade ter kovinskih polken, pa v sebi nosijo veliko zgodovine ter so odsev določenega obdobja.«

Z željo po obravnavanju realnega projekta se je Ščančarjeva obrnila na Občino Tržič, kjer so predlagali umestitev knjižnice in kot primerna lokacija se je pokazal ravno objekt Peka PUR. »Ta je izrazito centralno lociran in ima v svoji neposredni bližini muzej, osnovno šolo, glavni trg, mestno hišo ter ne nazadnje tudi parkirišče. Ponujal je veliko kvadratnih metrov, ki bi jih sodobna knjižnica v Tržiču po standardih potrebovala. Prosti tloris proizvodnih hal se je zdel idealen za umeščanje različnih oddelkov, velika okna pa primerna za osvetlitev delovnih prostorov,« je dejala. Knjižnica kot izobraževalna ustanova bi bila po idejni zasnovi Ščančarjeve s pripadajočim oddelkom za domoznanstvo dobro izhodišče za izobraževanje prebivalcev o lokalni zgodovini in razvoju mesta. »Ob raziskovanju zgodovine objekta sem namreč prišla do spoznanja, da je bil ta priča razvoju usnjarstva od začetka manufaktur do industrializacije ter njenega konca,« je pojasnila.

Njena zasnova sodobne knjižnice v Tržiču predvideva dokaj obsežno rušitev v osrednjem delu objekta, s čimer bi se oblikovalo notranje dvorišče, ki se pojavlja v tržiškem starem trškem jedru. »Smiselna je bila umestitev same knjižnice v najbolje osvetljen del objekta ob Mošeniku. Velikost kompleksa je omogočila umestitev drugih mestotvornih programov, kot so večnamenska dvorana, galerija, kavarna in nekaj kulturnih društev, ter s tem povezovanje posameznih delov v mestno kulturno stičišče,« je povedala. »Obstoječi deli objekta bi obdržali svoj videz in stavbno pohištvo, saj objekt stoji v zaščitenem mestnem jedru. Dodani elementi, recimo vhodni del knjižnice, pa so načrtovani v temni kovini, da se vidno ločijo od obstoječih. Streha objekta bi bila ozelenjena in bi omogočila čitanje na prostem. V kavarni je prostor z zaščiteno lokomobilo, ki bi opominjala na preteklost objekta. Dvorišče bi bilo pokrito s pomično streho in bi omogočalo organizacijo različnih dogodkov ter se tako povezalo z dvorano v pritličju.«

O izvedljivosti projekta Špela Ščančar pravi, da je težko govoriti, saj gre za projekt znotraj naselbinske dediščine, zanj pa še ni bil narejen konservatorski načrt in bi ga moral najprej obravnavati Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. »S predstavniki zavoda sem v času nastajanja magistrske naloge sodelovala. Tedaj smo se vsi zavedali, da gre za študijski primer in si pustili nekaj svobode. Verjetno največji problem pri realizaciji projekta, kot je načrtovan zdaj, predstavlja ravno to in dejstvo, da bi šlo za zahtevno prenovo dotrajanega objekta,« je povedala Špela Ščančar, ki meni, da Tržič potrebuje novo knjižnico. »Trenutna knjižnica deluje na eni tretjini površine, kot bi jo knjižnica v takem mestu potrebovala. Dostop do vsega gradiva, ki ga imajo, ni primerno zagotovljen, saj v trenutnih prostorih ni mogoč, hkrati pa bistveno primanjkuje tudi čitalniških in drugih prostorov, ki omogočajo pestro dogajanje v knjižnicah,« je pojasnila Ščančarjeva in za konec dodala, da je Občina Tržič kot lastnica objekta izvedbi projekta naklonjena, če se izkaže, da je projekt najboljša možna rešitev.