Zadnje vodenje je imel januarja

Aleš Rabzelj z družino živi na Vikrčah. Turistični vodnik z državno licenco je že dvajset let, deset let pa od tega tudi živi. Situacija, ki je nastala zaradi novega koronavirusa, je povzročila, da je Aleš ostal brez dela – kot tudi številni drugi turistični vodniki v Sloveniji.

Aleš je v svoji karieri turističnega vodnika delal tako za večje kot manjše slovenske turistične agencije. Vodil je slovenske skupine po Evropi pa tudi po Sloveniji. Zadnjih pet let se je popolnoma preusmeril v t. i. incoming tourism, ko skupine tujcev pridejo predvsem v Evropo, ostanejo tu od enega do treh tednov in si v tem času ogledajo različne države. Bil je njihov vodja poti. Na poti je sodeloval še z lokalnimi vodniki, dinamika skupine same se je razlikovala glede na program in agencijo, praviloma pa je šlo za ljudi, starejše od petdeset let, sam je delal celo s starejšimi od šestdeset let. »Večinoma so bili to Avstralci, Novozelandci, Kanadčani, delno Američani – skratka angleško govoreči tujci,« pove.

Sezonski delavci

Aleš razloži, zakaj moramo govoriti o letnem dohodku: »Personalni vodniki smo vsi sezonski delavci. Peščica je takih, da imajo delo tudi še pozno jeseni in pozimi, takoj po novem letu. Tako da od začetka do konca sezone delamo in potem vmesni čas živimo od zaslužkov, prihrankov.« Nadaljuje o tem, kaj se je zgodilo letos: »Zame se je lani sezona končala običajno. Ture so se zaključile oktobra, novembra je bilo še kako vodenje s Slovenci, kakšno lokalno s tujci in po novem letu je po navadi dva, tri mesece zatišja. V tem času sem se začel pripravljati na novo sezono – konkretno na vodenje po Benetkah v februarju, pa še s tremi slovenskimi skupinami sem načrtoval vodenja v marcu – in to je bilo vse za Italijo. Potem se je začelo. Ko so v Italiji že odpovedali Beneški karneval, se pri nas o novem koronavirusu še ni kaj veliko govorilo. In ko bi moral ponovno začeti delati, se je vse ustavilo.« Januarja je za štiri dni peljal še dva Američana v Budimpešto. »Šlo je za bolj butično zadevo in to je bilo moje zadnje letošnje vodenje.«

Tudi on je samozaposlen, privarčevanega je imel nekaj denarja, vendar ni ravno prijetno, se žalostno nasmehne, ko gledaš, kako je ves zaslužek za naprej odnesel covid-19. »Od danes, ko se pogovarjava, imam odpovedano vse do septembra. Ostaja mi še ena tura z Novozelandci, vendar dvomim, da jim bo država dovolila potovati; oziroma jim bo to verjetno odsvetovala.«

Išče službo

Aleš je trenutno prijavljen na zavodu za zaposlovanje in išče zaposlitev. Ko je prišlo do epidemije, je njegov edini vir zaslužka usahnil. Dela ni bilo, pravi, nekaj časa je še čakal, a stroški so se samo kopičili, tako da je s. p. zaprl. Sedaj je doma, s soprogo sta malce zamenjala vlogi. Imata tri otroke in se kar zamoti, ko preživlja dneve z njimi. Ponovno se je lotil tudi kuhe, za svojo dušo je spet začel kolesariti.

Že ko je videl razsežnosti covida-19 konec februarja v Italiji in kaj se pripravlja, si je rekel, da zanj do februarja 2021 verjetno ne bo dela. »Mislim, da je to realni scenarij; najslabši je, da bodo nekatere manjše turistične agencije bankrotirale, ker enostavno ne bo denarja. Mislim tudi, da bo situacija izvrgla neke nove oblike druženj, festivalov, kongresov; ne nazadnje tudi neke nove oblike potovanj. Sedaj smo se znašli v nekem prehodnem obdobju, ko vsi razmišljamo, kaj in kako.« Iniciative slovenskih vodnikov so, koliko bodo uspešne, pa bo pokazal čas, še doda.