S kolesom okrog Slovenije, 1. del

Bilo je davno, mislim, da proti koncu srednje šole, ko sem v kleti našel staro očetovo moško kolo znamke Favorit. Prebarval sem ga, zamenjal zračnice, mu privil prtljažnik in kmalu je dozorela ideja, da grem z njim na prvo samostojno potovanje, s kolesom po Sloveniji. Na srečo sploh nisem vedel, kaj me čaka, kaj pomeni pritiskati pedale v klanec, ko je kolo obteženo še s kakimi 15 kilogrami opreme. Želel sem si obkrožiti Slovenijo v smeri urnega kazalca. Iz Kranja sem zapeljal mimo Cerkelj do Kamnika, kjer me je čakala prva ovira – klanec na Črnivec. Le s težavo sem ga premagal in se spustil proti Gornjemu Gradu ter naprej v Savinjsko dolino. Prvič sem prespal v Solčavi tik ob reki Savinji. Staro ženičko, vsaj takrat se mi je zdela stara, sem prosil, ali lahko na njenem vrtu postavim šotor in prespim. Z največjim veseljem mi je dovolila. Povabila me je celo, naj prespim v njeni hiši, a sem odklonil, saj sem hotel biti samostojen in spati v šotoru. Zjutraj je bil zaradi vlage, ki jo oddaja Savinja, šotor povsem premočen – in jaz tudi. Prijazna gospa me je pričakala pred vrati in mi z veseljem skuhala čaj in ocvrla jajčka. Bila je navdušena nad mano, jaz pa nad njo, še bolj pa nad slastnim zajtrkom. Veliko me je spraševala in hvaležno sem ji odgovarjal, za popotnico mi je dala še nekaj jabolk in piškote. Drugi klanec na moji poti je bil še hujši od prvega in sem šel kar malo peš. Skozi Matkov kot sem se dvigoval in z vsakim metrom se mi je odprl nov lep pogled jutranje svetlobe. Spust skozi dolino potoka Meža proti Črni na Koroškem je bil nekaj lepega, navdušen sem bil nad lepoto naših krajev. Od tod je »letelo« vse do Dravograda, kjer se Mežica zliva v Dravo, in naprej proti Mariboru. Štajerci, odprti ljudje, so me povsod sprejeli z nasmehom. Kjer sem prosil samo za vodo, sem dobil še kaj za pod zob. V tistih časih smo bili potovalni kolesarji res atrakcija. Pot me je vodila mimo Radgone in večerno kopanje sem si privoščil ob Ledavskem jezeru v Prekmurju. Z domačinom, ki je v bližini lovil ribe, sva se zapletla v pogovor in kmalu mi je ponudil spanje na seniku. Naslednji dan sem okusil kratke klance na Goričkem in se iz Ljutomera povzpel na Jeruzalem, ki mi je ponujal lepe razglede po urejenih vinogradih. V Rogaški Slatini, ki je bila že takrat pojem slovenskega zdraviliškega turizma, sem bil navdušen nad veličastnimi zdraviliškimi zgradbami in se nato ob reki Sotli podal vse do Čateža ob Savi. Vmes sem si privoščil še ovinek na Kozjansko. V Podsredi sem srečal preproste, a zelo prijazne ljudi. Mnogi so težko živeli, a zame so našli kaj okusnega. Povsod so me bili veseli. Okusil sem slast Kozjanskih jabolk in odličen zavitek iz njih. (Se nadaljuje)