Denis Kamnar (z masko) s starostniki na oddelku Zarja / Foto: arhiv CSS

Rečejo ji naša mami

Stanovalci Centra slepih, slabovidnih in starejših v Škofji Loki so čas izolacije zaradi širjenja koronavirusa dobro prestali. Nihče ni zbolel in po zaslugi predanega osebja so se prav lepo imeli. Na enem od oddelkov so delovno terapevtko Denis Kamnar, ki je pretežno skrbela zanje, poimenovali kar naša mami.

Na oddelku Zarja, kjer je štirinajst stanovalcev, so v sporočilu, naslovljenem bralcem Gorenjskega glasa, pohvalili vse zaposlene, ki se trudijo zanje. »Naša gonilna sila, da dneve preživljamo kar najbolj aktivno in družabno, pa je delovna terapevtka Denis Kamnar in se ji ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo. Imamo jo zelo radi in ji v hecu rečemo kar naša mami, ker smo sedaj kot ena velika družina, ona pa nas ves čas usmerja, spodbuja in nas ima rada kot nekoč naše mame.« Da bi namreč kar najbolj zaščitili stanovalce, so delo v minulih dveh mesecih organizirali ločeno po oddelkih. Tako so se stanovalci na posameznih oddelkih še bolj povezali in se navezali na zaposlenega, ki je bil največ z njimi.

Denis Kamnar, ki že petindvajset let dela kot delovna terapevtka v škofjeloškem centru, takšen odnos stanovalcev godi. »Ko sem po treh prazničnih dneh spet prišla na delo, so me stanovalci, med njimi tudi tisti, ki imajo težave z demenco, spet navdušeno sprejeli: 'O, naša mami je prišla, zdaj pa bo vse v redu.' To ti poboža srce,« pravi Kamnarjeva, ki bi bila po letih lahko hči, in ne mama stanovalcev doma.

Delovna terapija ima skupaj s fizioterapijo v teh ustanovah pomembno vlogo: skrbi za rehabilitacijo stanovalcev, za vzdrževanje njihovega dobrega telesnega in psihičnega stanja. Ko namreč pridejo živet v dom, starostnikom ni več treba gospodinjiti ali opravljati drugih vlog, ki so jih imeli v življenju, saj je v domu za vse dobro poskrbljeno. Kljub temu pa zanje želijo, da ostanejo kar najdlje samostojni in da jim različne aktivnosti prinašajo korist za telesno in duševno zdravje ter zadovoljstvo. Tako v okviru delovne terapije izvajajo različne individualne in skupinske aktivnosti. V običajnih okoliščinah organizirajo skupinsko telovadbo, izvajajo vaje za spomin, pojejo v pevskem zboru, ritmično udarjajo po velikih žogah v »žogabendu«, obnavljajo plesne korake na plesnih vajah, sodelujejo pri zgodovinskem krožku, poslušajo različna predavanja, sodelujejo na prireditvah, nastopajo, odhajajo na sprehode ... V času izolacije so morali marsikaj od tega opustiti in prilagoditi spremenjenim razmeram, a so poskrbeli, da je življenje kljub temu teklo čim bolj kakovostno in da so lahko starostniki ob pomoči osebja lahko kar največ naredili zase.

Ohranjajo svoje sposobnosti

»Telovadimo, urimo spomin, krepimo kognitivne funkcije ... in ob tem skrbimo, da se kar najbolje počutimo,« pripoveduje Denis Kamnar. »Za vse nas, tudi za naše stanovalce, velja, da se dobro počutimo, kadar nekaj zmoremo, znamo in nekaj dobrega naredimo. Tako smo se s stanovalci dogovorili za urnik, ko vsak dan počnemo nekaj drugega. Pekli smo flancate, pri čemer je vsak od njih opravil kako fazo dela in se pri tem izkazal. Vsak je dobil kos testa in ga razvaljal, vsak je lahko izdelal svoj flancat. Ena od stanovalk jih je polagala v olje, spet druga je ocvrte potresla s sladkorjem, tretja jih je postregla ... V domovih, kjer je običajno za vse poskrbljeno, ljudje izgubljajo vloge, ki so jih počeli v svojem življenju. Pri aktivnostih delovne terapije pa jim te vloge spet dodelimo. Tako neka gospa vsak dan za vse skuha kavo, sicer pod mojim nadzorom. S tem uri svojo glavo, jaz pa z njo delam terapevtsko. Ena stanovalka pospravi, druga pomije skodelice ... tako jih spodbujamo, da imajo svojo aktivnost in tako ohranjajo svoje sposobnosti.«

Stanovalcem teče dan po dogovorjenem urniku: telovadba, pol ure vaj za spomin, lotijo se različnih aktivnosti: lupijo jabolka za kuhinjo, zlagajo maske, prirejajo športne igre, gredo vsak dan na prosto pred dom, pojejo ob zvokih harmonike, ki jo raztegne njihov sostanovalec. »Trudimo se, da bi nam bilo lepo,« poudari Denis Kamnar, ki se ji zdi to v času, ko stanovalci kar dva meseca niso imeli osebnega stika s svojci, zelo pomembno. »Ker sem jaz ves čas z njimi, ki jih spodbujam, podpiram, jih sprašujem, ali ste se umili, skušam pomagati, da so čim bolj samostojni. Zato se oni počutijo, kot da sem njihova mama, to moje delo občutijo kot ljubezen in pri tem se ne motijo.«

Ob tem Kamnarjeva pove, da se za stanovalce trudi vse osebje in da je zelo ponosna, da lahko dela v takšnem delovnem timu. Na delo, pravi, se vozi iz Ljubljane in bi si nemara lahko poiskala službo kje bližje domu, vendar je vesela, da dela v kolektivu, kjer spoštujejo drug drugega. »V kriznih časih se to še posebej občuti, ko enako kvalitetno delamo vsi, od sobaric, kuharic, hišnika, vzdrževalcev, sester, bolničarjev ... do direktorice in glavne sestre, ki vse to vodita, kar je pogosto težko v teh nenavadnih časih, ko se navodila spreminjajo ne iz dneva v dan, ampak domala iz ure v uro. Res je veselje delati v taki hiši. V takih razmerah stanovalcem ni težko biti mama. Stanovalci nam pravijo: tako nam je lepo, saj nam nič ne manjka, saj svojce slišimo po telefonu, prek Skypa, Viberja ... Lepe odnose smo v tem času ustvarili tudi s svojci,« pojasnjuje sogovornica, ki v tem času opaža nekaj nenavadnega: običajno je med starostniki v pomladnem času več smrti, letos tega ni toliko. Prav tako ima vtis, da so stanovalci bolj zdravi, kot navadno v tem času, kar je tudi odraz tega, da zanje dobro skrbijo in se zato dobro počutijo.