Za vsako žrtev nasilja je rešitev
Sama si si kriva je naslov knjige, v kateri je spletna novinarka Gordana Stojiljković popisala življenjske izpovedi treh Slovenk, ki so živele v svetu, polnem zlorab, nasilja in trenutkov, ki so mejili na blaznost.
Vse tri ženske pričevalke nasilja ostro zanikajo naslov knjige Sama si si kriva. »Žrtev nasilja nikoli ni sama kriva, saj opravičila za nasilje ni,« pravijo in dodajajo: »Za vsako žrtev obstaja rešitev, če se obrne na prave ljudi.« Njim je uspelo izstopiti iz začaranega kroga in zaživeti na novo, mirneje, v lepšem svetu.
Življenjske in povsem resnične zgodbe Alenke, Simone Nine Vrabič in Monice De La Calli so intimne pripovedi o spolnem, fizičnem in psihičnem nasilju v krogu družinskega in partnerskega življenja. Zapisala jih je spletna novinarka Gordana Stojiljković, a kot pravi, ne s pričakovanjem, da bo bralec zgodbe žrtev razumel, ampak da jih bo sprejel takšne, kot so – krute in grozljive. Vse tri ženske pričevalke nasilja danes sledijo poslanstvu, da ostro zanikajo naslov Sama si si kriva. »Žrtev nasilja nikoli ni sama kriva, saj opravičila za nasilje ni,« pravijo in dodajajo: »Za vsako žrtev obstaja rešitev, če se obrne na prave ljudi.« Njim je uspelo izstopiti iz začaranega kroga in zaživeti na novo, mirneje, v lepšem svetu. Vendar kot poudarjajo, se v krogu nasilja še vedno vrti marsikdo – nasilje ne izbira, lahko se zgodi vsakomur od nas. One so se odločile, da spregovorijo in širši javnosti zaupajo pekel, skozi katerega so šle.
Svojo zgodbo nam je zaupala Simona Nina Vrabič, ki je odraščala z nasiljem, saj je že dedek pretepal babico. Pri 15 letih je spoznala moža in z njim zanosila. »Po rojstvu tretjega otroka ni bilo dneva, da me ne bi pretepel in nečesa polomil,« nam je zaupala. Po mnogih letih psihičnega in fizičnega nasilja je ugotovila, da je njeno prepričanje, da se vsak lahko spremeni na bolje, napačno. Primorana je bila storiti odločilen korak. »Strah te je, ker ne veš, kako boš preživel sebe in otroke. Dolga leta sem trpela v prepričanju, da nisem sposobna oditi in začeti znova, da si boljšega življenja ne zaslužim in da sem sama kriva za vse. Ko sem se ozavestila, da nihče nima pravice dvigniti roke nad tabo, sem zbrala pogum, podala prijavo o nasilju in zahtevo za ločitev,« pripoveduje sogovornica.
Sogovornica poudarja, da je v Sloveniji nasilja in spolnih zlorab otrok, mlajših od 15. let, veliko. »A o tem se ne govori, kar je ključna napaka,« je dejala in dodala, da je v stanju, v katerem smo se znašli, ko smo zaradi epidemije covida-19 primorani biti doma, zaprti med štirimi stenami in v nenehnem kontaktu s partnerjem in družino, nasilja še več. »Pogum, moč in samozavest so ključni, da se nasilju upreš,« je svetovala vsem trpinčenim osebam. Po njenem mnenju bi nasilje omejili in zmanjšali le s spremembo zakonodaje, ki bi morala biti mnogo strožja do nasilnežev; ter s poučevanjem otrok v šolah o nedopustnosti vsakršnega nasilja.
Danes teče peto leto, odkar je Simona Nina Vrabič samska in, kot pravi, mirna, zadovoljna ter srečna. Do stanja brez nasilja so ji pomagali Center za socialno delo, policijska postaja in Društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Beli obroč Slovenije ter Vlasta Nussdorfer. »V času trpljenja nisem imela nikogar od bližnjih, na katerega bi se lahko obrnila, mu zaupala in ga prosila za pomoč. Zato gre resnično velika zahvala omenjenim ustanovam in osebam, da sem še tu, živa,« je povedala in sklenila z mislijo: »Nasilje se ne sme dogajati nikomur, ne ženskam, ne otrokom. Noben človek si ga ne zasluži.«