Umetniki smo vajeni samoizolacije
Akademska slikarka Suzana Brborović iz Kranja že šesto leto živi in ustvarja v Leipzigu, kjer se je ustalila tako v umetniškem kot družinskem smislu.
Kot uspešna slikarka mlajše generacije zadnja leta živite in delujete v nemškem prostoru. Kakšen je dan Suzane Brborović v času izolacije?
Leipzig je bil ves mesec v karanteni in obratovale so le trgovine z živili. Ta teden je Nemčija sprejela milejše ukrepe in trgovine (tudi galerije) do osemsto kvadratnih metrov spet lahko odprejo svoja vrata. To seveda pomeni omejeno število obiskovalcev v prostoru, vendar je vsaj za nekatere kulturne ustanove končno korak naprej. Težava za vse starše pa je, da bodo vrtci ostali zaprti do avgusta. Ravno smo iskali vrtec za sina, a bo to zdaj še za nedoločen čas odloženo. S partnerjem se sinu po najboljših močeh trudiva z različnimi aktivnostmi zagotoviti poln dan. Ko partner pride iz službe, grem jaz v studio. Tako je sicer bilo že pred virusom, zato velikih sprememb glede tega ni.
Izhodi so delno omejeni. Lahko greš normalno ven na sprehod, a le z eno osebo iz drugega gospodinjstva. Javna igrišča so zaprta, parki odprti, vendar samo za sprehode in rekreacijo. K sreči imamo za hišo zelo velik vrt, kjer preživimo velik del dneva. Ko imam zvečer čas, se ukvarjam z različnimi projekti in hobiji.
Vseeno imam občutek, da se zunaj ni veliko spremenilo. Leipzig je sproščen in veliko ljudi je zunaj. Ob sončnih dnevih je težko biti v stanovanju, posebno z otroki.
Kako deluje kompleks s številnimi umetniškimi ateljeji imenovan Spinnerei, kjer imate atelje tudi vi?
Spinnerei je odprt ves čas, saj je to prostor z veliko zasebnimi ateljeji. Kar nekaj umetnikov tudi živi tu. Sama kombiniram delo od doma in v ateljeju, ki je zelo blizu mojega doma in zato nimam izgovora, da ne bi šla. Spinnerei je priljubljena točka, v njem se vedno veliko dogaja. Zdaj smo tam res samo umetniki, vsak v svojem ateljeju. Sicer ni dosti drugače – umetniki že tako delamo v samoizolaciji, zato smo vajeni takih razmer. Kar vseeno najbolj pogrešam, pa je kontakt s prijatelji in raznorazne dogodke.
Kaj pa umetniška scena, ali trg z likovnimi deli deluje?
Umetniška scena se je preselila na internet. Instagram je postal ključno orodje za vse, ki so povezani z vizualno umetnostjo. Galerije so zelo aktivne in nekatere vsak dan nudijo program – delo umetnika od doma, video prenosi v živo pogovorov galeristov in kustosov z raznimi gosti na Instagramu. Galerije se morajo v teh časih toliko bolj truditi za svojo prisotnost. Mnoge imajo zelo dobro urejeno virtualno ogledovanje umetnin in razstav. Skoraj vse so vpete v svetovno platformo Artsy, kjer se umetniška dela še vedno normalno prodajajo.
Je umetnikom kakorkoli na pomoč priskočila država?
V Nemčiji kot umetnik odpreš svojo dejavnost, preko katere izdajaš račune. Obstaja tudi pomoč pri plačilu prispevkov, ki se izračuna glede na letni zaslužek – več ko zaslužiš, manjša je pomoč. Da bi le-to sploh pridobil, moraš dokazati, da s svojo umetnostjo služiš.
Pred prazniki so nam obljubili, da nam bodo pomagali v obliki enkratne denarne pomoči od 1.500 do 2.000 evrov. Zdaj čakamo na nadaljnja navodila – kdaj in kam se lahko prijavimo. Na ta način se namreč Leipzig želi izogniti poplavi brezposelnih na zavodu za zaposlovanje, saj je vsem jasno, da smo ravno kulturniki največ izgubili v tem času. Berlin in Dresden sta svojim umetnikom takšne pomoči že omogočila.
Ali epidemija in zastoj javnega življenja v svetu vplivata na vaše misli, ko gre za likovno ustvarjanje?
Hvaležna sem, da smo vsi zdravi, tudi družina v Sloveniji, s katero smo skoraj vsak dan v kontaktu. Moja umetnost je od vedno prežeta z distopičnimi temami. Čeprav se trudim odmakniti od črnogledih misli, so te vedno prisotne nekje v ozadju. Predvsem me skrbi, kakšne bodo dolgotrajne gospodarske posledice in pa vse večji nadzor nad ljudmi, ki nam ga vsiljujejo vlade. Z zaskrbljenostjo opazujem tudi politično dogajanje v Sloveniji. Čas, v katerem sledimo mainstreamovskim medijem, prepovedi javnega zbiranja ljudi in vedno novim pravilom, je zavajajoč in vlade sprejemajo odločitve brez vedenja ljudstva. Bojim se, da se v določenih aspektih ne bomo mogli vrniti v čas pred virusom.