Slovenka in avstralska neskončnost s kolesa (4)

Ko se Bernarda odloči, da se bo udeležila neke tekme, je v večini za vse sama – tudi za sponzorje oziroma finančni del mora poskrbeti sama, kar največkrat predstavlja levji delež organizacije. »Ta del je še vedno najtežji. Najteže je prositi zase. Sploh če nisi član nobenega kluba, če nisi profesionalni športnik, je dobiti sponzorje skoraj tako kot zadeti sedmico na loteriji. Priprave na takšno avanturo so sestavljene iz rednih treningov, s trenerjem v telovadnici za moč trikrat na teden – od pete ure zjutraj, po treningu pa naravnost v službo. Popoldne oziroma zvečer me čez teden spet čakata tek ali vožnja intervalov, ob koncu tedna pa daljše kolesarske ture – petsto kilometrov in več.« In potem še usklajevanja okoli dopusta … Po nekem čudežu je za drugo avanturo v letu 2018 dobila neplačani dopust. Pravi, da pa se je resnično izjemno izplačal.

Se je kdaj počutila osamljeno na poti, vprašamo. »V bistvu sem bila sama, vendar nikoli osamljena. Morda se čudno sliši, a ko si sam, nisi sam. Vedno imaš ob sebi najboljšega sogovornika: samega sebe.« Pa bolečine, nadaljujemo. Bolečine so prihajale zaradi poškodb, preobremenjenosti, zaradi dan za dnem enakih, ponavljajočih se gibov, našteva Bernarda. Kako pa jih je premagovala, nas je še zanimalo. Nasmehne se: »Štela sem ena, dva, tri, štiri, pet ... – tako kot mi je svetovala Petra Majdič. Ko ti bo hudo, ti samo štej, mi je rekla. Do deset nisem uspela prešteti brez napake ...« Poudari: »Bolečina obstaja samo takrat, ko o njej razmišljaš.«

Zdi se ji, da jo v avanture vodi neka višja, tudi zanjo težko doumljiva logika; in da so vsa naključja, sredi katerih se znajde, del načrta, ki ga intuitivno sluti, vendar njihovega avtorja ne pozna. Meni, da ker se stvari dogajajo, je pred tem nujno morala obstajati misel o njih.

Sedaj išče nov kontinent za svoje podvige. Pravzaprav ga je že našla. Razmišlja o Afriki. »Obrisi za novi projekt se že kažejo, čeprav je treba za njegovo realizacijo še veliko postoriti,« pravi. »Ne gre to kar tako, da sedeš na kolo in se odpelješ.«

Čisto za konec pa smo ji zastavili morda netipično vprašanje: bi se odzvala povabilu v resničnostni šov Survivor? Bernarda odgovori: »Če bi bil resničnostni šov zelo podoben tistemu, kar se dogaja v naravi, bi se tudi v Survivorju preizkusila. Zakaj pa ne.« Morda pa jo enkrat povabijo, zaključi.

(Konec)