Doma

Sedaj smo pa doma. Kdo bi si misli, da bomo doživeli kaj takega. Spomnim se vojne za Slovenijo, tedaj ni bilo več šole, vsaj zame ne. Bila sem pri zobozdravniku, ko so razglasili zračni alarm. Vsi smo šli v zaklonišče. Premaknili smo se v klet zdravstvenega doma. Potem so pripeljali nosečnice, težje bolnice na posteljah. Tedaj sem pomislila, sedaj gre pa zares.

No, sedaj gre tudi zares. V hudih časih ljudje skupaj stopijo, sedaj moramo biti vsak zase. Ko smo vsi doma, je v naši hiši sedem odraslih ljudi. Kar precej, čeprav hiša ni najmanjša, ni pa prav velika. Ko so bili otroci še manjši, sem se počitnic pravzaprav tudi malo bala, kako bom otroke zaposlila. Potem smo bili vsi veseli septembra, ko so se končno začele obveznosti po urniku. Zdaj so otroci veliki, najstarejši so praktično odrasli. Kot povsod je tudi v hiši treba vzpostaviti red, komando, kaj in kako bomo počeli. Prva stvar je kuhanje. Ker bomo vsi ves čas doma, bomo porabili veliko več hrane. V običajnih delovnih dneh vsi pojedo vsaj dva obroka na terenu, v šoli. Torej naredimo seznam jedi in kuharjev. Kuhali bomo dvakrat na dan, kosilo in večerjo. V trgovino ne bomo hodili po vsako najmanjšo stvar. Kruh že ves čas pečemo doma, sedaj ga bomo porabili še več. Ne bomo kupovali sladkarij in napol pripravljenih živil, ki jih uporabljamo, ko smo v službi in nimamo toliko časa. Sedaj bomo pač kuhali in pekli, saj moramo biti doma. Če bomo jedli zgolj tople sendviče, lahko porabimo vsak dan pol kilograma šunke in sira. Hladilnik je lahko vsak dan nabito poln in bo v trenutku prazen, če ne bomo imeli konkretnih kuhanih obrokov. V trgovino bi raje hodila čim manj, po možnosti zvečer, in če se da, le v eno samo trgovino. Nič se niso upirali. Pecivo je pošlo v enem popoldnevu, torej so očitno spekli preveč okusnega ali pa bodo morali podvojiti količino. Natančno bomo uvedli čiščenje hiše in naredili še kaj za nazaj.

Vsi bomo delali za šolo na daljavo, tako učitelji kot učenci. Najpomembneje je, da bi ostali v kondiciji za učenje.

Učitelji vedno lahko delamo, od doma ali v šoli. Sedaj se bomo preizkusili v vlogi dopisnih profesorjev in dijakov, učencev in študentov. Kadar smo imeli kakšnega športnika, ki je bil veliko odsoten, smo z njim večino snovi predelali na daljavo. Tam ni bilo nobenih težav, ker je bil dijak motiviran. Sedaj imamo celotno populacijo, kjer veliko mladih ni motiviranih. Morda jih bo resnost situacije prisilila, da bodo postali bolj odgovorni.

Če bomo od doma delali starši, bo večja verjetnost, da bodo tudi otroci poprijeli za svoje šolsko delo. Pravzaprav je dolgčas, če smo tako omejeni v gibanju in početju.

Torej bo to za vse skupaj preizkus samodiscipline. In to je še najmanj ali pa največ, kar lahko v takšnih situacijah naredimo.