Zelo se dopolnjujeta in podpirata
Maja Tekavec je Tržičanka, Matjaž Kokalj pa prihaja z Ovsiš pri Podnartu. Matjaž je 32 let dopolnil letos januarja, Maja jih bo meseca maja. Njuna skupna zgodba se je začela pred tremi leti.
Maja nam smeje zaupa, kdaj je prvič videla Matjaža: »To je bilo na prvem otroškem folklornem taboru, ki ga je takrat organiziral JSKD v Dolenjskih Toplicah. Stara sva bila sedem, mogoče osem let.« Oba sta bila namreč pri folklori: Maja je bila članica Kulturnega društva Folklorne skupine Karavanke, Matjaž pa Folklorne skupine Voše. Maja si je fanta s harmoniko že takrat zapomnila. Potem je pred slabimi tremi leti naletela na spletu na njegovo fotografijo in spomin se je vrnil. »Pa sem ga malce ''podregala'' na Facebooku, če se spominja prvega tabora. Seveda se ni spomnil drugega, kot kaj je doživljal. Pa takrat je živel samo za harmoniko,« pripoveduje Maja, ki jo sicer večina pozna predvsem z Radia Gorenc, kjer je moderatorka in pomočnica urednice.
Matjaž jo v njeni pripovedi dopolni, da ko ga je poiskala na Facebooku in mu pisala, je takoj vedel, da je to enostavno to. »Kolegom na morju sem že kar obelodanil, da sem zaljubljen, pa je sploh še videl nisem,« šaljivo pove. Maja nadaljuje: »Nato sva se dobila, preskočila je iskrica, šla sva na en zmenek pa na drugega in tretjega – in avgusta bo minilo tri leta, kar sva skupaj.«
Matjaž je glasbenik, tudi obe njegovi sestri igrata citre. Njegov prvi instrument so bile orglice, pri petih letih pa je za rojstni dan dobil prvo harmoniko. »Začel sem z diatonično harmoniko, s sedmimi leti pa še klavirsko,« pravi. Po končani osnovni in srednji glasbeni šoli se je odločil še za študij pedagogike na akademiji v Ljubljani. Danes harmoniko tudi poučuje in njegovi učenci na različnih festivalih in tekmovanjih posegajo po najvišjih mestih – doma in v tujini. S tem pa ima tudi sam bogate izkušnje. Ko je bil star 12 let, je namreč postal svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko, isto leto pa je dobil še zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju v igranju na klavirsko harmoniko.
V mladosti je Matjaž igral tudi v radovljiškem harmonikarskem orkestru. Mogoče bo v prihodnosti z učenci ustanovil kaj podobnega, vendar se trenutno bolj usmerja v to, da bi združil kitaro ali bas kitaro in harmoniko, da bi učenci lahko dobili praktično izkušnjo oziroma osvojili dimenzijo tovrstne skupinske igre, skromno pove. Maja ga ljubeče pogleda, potem pa doda: »Je tudi godec pri KD Jerbas, pri FS Ajda pa igra kontrabas. Domov je ''privlekel'' še trobento …« Zasmeji se in nadaljuje: »Doma imamo cel glasbeni vrt ... Pri sestri igra včasih tudi citre. Pa še kmetijo imajo, tako da tudi po tej strani ne zmanjka dela.« Matjaž pravi, da mu je delo na kmetiji neke vrste sprostitev, kurjenje odvečne energije.
Bil naj bi velik perfekcionist, na kar kaže dejstvo, da tudi od sebe zahteva veliko. »Recimo da ga prosijo, da bi igral na pogrebu. Skladbo ali dve. Vadil bo dva dni, če bo treba,« nam razloži Maja. Da mora sebe najprej zadovoljiti, odgovori na njene besede Matjaž. Maja še doda, da pa se kot človeka zelo dopolnjujeta in podpirata pri delu, kar jo neizmerno veseli.