Glasovi izletniki pred Dvorcem Lanthieri v Vipavi

Vipava in aleksandrinke

Glasovi izletniki smo se odpravili v Vipavo, si ogledali Dvorec Lanthieri, se ustavili v Prvačini, kjer smo spoznali aleksandrinke, kosili v Vrhpolju ter z odprtimi usti občudovali mozaično umetniško delo patra Marka Ivana Rupnika.

V Vipavi nas je sprejela prijazna turistična vo­dnica Ja­na Kete. Izvedeli smo marsikaj o Dvorcu Lanthieri, ki je bil zgrajen pod vplivom beneške baročne arhitekture okrog leta 1659, grajskem parku pred njim in baročnih kipcih dečkov, ki v rokah držijo različne rekvizite. Danes so v njem ohranjene nekatere freske in poslikave, tam so prostori Univerze v Novi Gorici, zanimiva je poročna dvorana, pogled skozi okna na notranjo ali zadnjo stran stavbe pa razkriva tudi lep most. Pa tudi o reki Vipavi ter o njenih izvirih smo kakšno rekli. Poleg naštetega smo si ogledali še vinarski muzej v obokani kleti dvorca oziroma graščine, saj se ta izraz tudi uporablja, ko govorimo o pečatu, ki ga je v mestu pustila družina Lanthieri. Streljaj stran, na trgu sredi Vipave, pa stoji tudi znameniti Plečnikov spomenik padlim v narodnoosvobodilnem boju, odkrit leta 1952.

Izletniki smo pot nadaljevali v Prvačino, kjer smo si ogledali razstavo V spomin aleksandrinkam Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Prvačina. Razstava je posvečena deseti obletnici Hiše aleksandrink in prinaša pregled in izbor iz pričevanj, zgodb, fotografij, dokumentov in predmetov, zbranih v Prvačini, Renčah, Biljah, Bukovici, na Vogrskem ter v drugih krajih v Vipavski dolini in na Krasu. Razstava zaznamuje tudi skorajšnji začetek obnove Hiše aleksandrink. Zato obiskovalca vodi k temeljem za razumevanje in spoznavanje fenomena ženskega izseljevanja v Egipt ter tako postavlja izhodišča za stalno muzejsko zbirko o aleksandrinkah.

Najprej nas je sprejela Andrejka Humar, kasneje se ji je pridružil lik aleksandrinke Lojze in skupaj sta nas skozi zaigran prizor popeljali v preteklost. Izvedeli smo tudi, da so med prvo in drugo svetovno vojno v Egipt odhajale največ ženske iz Prvačine, s Krasa in Brike, po evidencah, ki so jih pridobili iz arhivov na Dunaju, pa so do prve svetovne vojne tja odhajale iz vse Slovenije. Tudi Gorenjke, predvsem iz Radovljice in njene okolice. Po prvi svetovni pa je bilo največ Primork. »Bile so varuške, dojilje. Bilo je kar hudo ... Ženske so šle, potem pa so pošiljale domov denar, da so lahko doma recimo kupili kravo, košček zemlje, hišo. So se pa te ženske vračale domov z ogromno znanja in so imele kar problem, da so se vključile nazaj v prvoten način življenja. Tam so imele lahko celo šoferja ...« razlaga Humarjeva.

Kdor je želel, si je lahko ogledal še bližnjo cerkev, potem pa se je počasi bližal čas kosila. Gorenjci pa smo se že v kleti dvorca podprli z izvrstnimi krofi, saj je bil izlet ravno na pustni torek in smo nekaj pustnih šem srečali tudi na poti.

Na kosilu smo se ustavili v Vrhpolju, potem pa smo si ogledali še notranjost župnijske cerkve sv. Primoža in Felicijana, ki jo krasi mozaična mojstrovina patra Marka Ivana Rupnika. S postavitvijo veličastnega mozaika je Rupnik pred sedmimi leti cerkvi popolnoma spremenil podobo. Posebnost cerkve pa so tudi orgle in izletniki smo imeli priložnost slišati njihov zven, saj je bila z nami Marija Jamnik iz Žabnice, ki je nanje zaigrala. S svojo pesmijo in melodijami Marija in njen soprog večkrat polepšata naše izlete.