Dolina rož

»Brajc je Ahlinu sledil v spalnico, kjer se je ta ustavil med vrati in iz torbe, v kateri je imel spravljen prenosni računalnik in še nekaj drobnarij, potegnil telefon in vanj zdiktiral svoja opažanja. Umirjeno in samozavestno, s polnim glasom, kot bi bil sam na svetu, kot da ne bi stal ob dveh prestreljenih truplih v postelji. Zdaj je Brajc masaker v postelji opazoval čez Ahlinovo ramo. Ženska, stara kakšnih trideset let, je bila na pol prekrita z rjuho s krvavimi madeži, zgornji del trupa in glava sta gledala izpod nje in v prsi, med obe dojki, sta prileteli dve krogli. Še ena jo je najbrž zadela v nogo, tudi tam se je namreč po rjuhi razširil rdeč madež. Moški, katerega starost bi Brajc težko določil, je ležal na pol pod njo. Zgornja polovica obraza mu je manjkala. Oči, nos, polovica čela ..., tega ni bilo. Brajc je zavzdihnil, dvignil pogled in trčil ob temačno sliko nad posteljo. Marija z Jezusom v naročju pod drevesom, starci in drugi zbrani okoli njiju, čudno skrivenčeni, betežni, kruljavi, dvignjene roke z odprtimi dlanmi stegujejo proti njej. Nad Marijo z druščino so bili skicirani konji, s svinčnikom ali nečim podobnim, kot bi se avtor, kdor koli je že bil, naveličal svojega dela in ga pustil nedokončanega. Pod tem že ne bi spal, je pomislil. Kakšen človek neki si tole obesi nad glavo? /…/ Ahlin je stopil mirno Brajca, se spustil po stopnicah in po hodniku zavil v dnevno sobo. Ustavil se je pred moškim v invalidskem vozičku, ki je z zgornjim delom telesa ležal v mlaki lastne krvi. Ta je ob njegovi glavi napravila veliko lužo, iz katere je tanek potoček peljal do roba mize in se od tam spuščal do kolesa vozička. Brajc se je ozrl po prostoru in se s pogledom ustavil na mački. Za trenutek je spet pomislil, da je živa. Potipal je njeno dlako, kot bi se želel dokončno prepričati, da je nagačena. 'Tule je pa vse mrtvo,' je rekel.« (str. 17–18)

Brali smo po vrsti: Jezero, Leninov park, Dolina rož. Ugotovili smo, da imajo kriminalke Tadeja Goloba tudi sociološko dimenzijo; da nam na svoj način slikajo slovensko družbo. Če pa bi se vprašali, kaj je glavni vzrok večine umorov, ki jih preiskuje inšpektor Taras Birsa s svojo ekipo, se zdi, da sta to zlasti dve vrsti pohlepa, seks in denar. Žensko truplo brez glave, ki ga je prineslo iz Jezera, je pripadalo ljubici moža, ki jo je ubila njegova ponižana žena, nekoč državna prvakinja v streljanju … Trupla iz gornjega odlomka pa pričajo, kako se je seksualno in denarno pohlepna hči znebila očetove (pre)mlade žene, ki bi jo lahko prikrajšala za njen delež v dediščini …