Skupinska fotografija udeležencev kilimandžarske dogodivščine na Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana na Brniku / Foto: osebni arhiv

Bohinjci na strehi Afrike (1)

Pred dvema letoma sta se Bohinjca Elizabeta in Sergij Hlede odločala, da bi se povzpela s smučmi na Elbrus (5642 m n. m.), najvišji vrh Evrope v gorovju Kavkaz. Ko sta gledala ponudbe in programe, bi ju v lastni režiji samo za dve osebi to kar precej stalo, zato sta se odločila, da za tovrstni podvig organizirata manjšo skupino. Ker je Elizabeta doma v turizmu in ima agencijo z vsemi ustreznimi licencami ter dovolj tovrstnih izkušenj, sta se zadeve s soprogom lotila resno in v nekaj dneh zapolnila skupino. Že takrat so bili v skupini Bohinjci. Potem se je porodila ideja o Kilimandžaru, gori v Tanzaniji, najvišjem vrhu afriške celine. Skupina se je hitro polnila in tako se je v Tanzanijo med 18 tujimi in domačimi navdušenci odpravilo tudi sedem Bohinjcev. »Vsekakor pestra, vesela, klepetava in prijetna družba, zaradi česar smo se tudi strašansko dobro imeli,« pravi Elizabeta in nadaljuje, da je vesela, da jo soprog Sergij pri njenih idejah in podvigih podpira. »Predvsem sem vesela, da premaguje strah pred letenjem in klavstrofobijo, ki ga pestita na letalu, zaradi česar sem res zelo ponosna nanj. Želja po odkrivanju in novih avanturah je močnejša od strahu.«

Začelo se je 5. januarja. Tura je trajala deset dni in minila prehitro, bi se strinjali njeni udeleženci. Leteli so preko Carigrada, kjer so imeli daljši postanek, kar so izkoristili za oglede znamenitosti in potep po mestu ter že od tu pot proti Tanzaniji nadaljevali polni vtisov.

Ko so pristali na letališču Kilimanjaro, so se z avtobusi odpeljali do majhne vasice Marangu, se nastanili in osvežili v hotelu ter pripravili prtljago za odhod na treking. »Prvi del poti je bil skozi deževni pragozd, a nam je dež prizanesel – zlilo se je tik pred našim prihodom. Kupili smo si pisane dežnike, ki so potem na potovanju postali kar naš zaščitni znak – saj veste: ''Bohinjc nikamor brez marele'',« smeje pripoveduje Elizabeta.

Njihov treking je potekal po najstarejši poti Marangu in se je začel na 1840 metrih nadmorske višine. Nadaljuje: »Od tam smo se počasi podali proti koči Mandara, kjer smo doživeli pravo presenečenje. Udeleženka ture Nataša je namreč praznovala rojstni dan in so ji domačini zapeli, zaplesali ter jo presenetili s torto. Bilo je res ganljivo, prežeto s prav posebno energijo in seveda nepozabno.«

Prespali so v majhnih lesenih kočah, neke vrste bungalovih. Njihovi vodniki in nosači so jim ves čas pripravljali dobre obroke, vsakič pa so se člani odprave razveselili okrašene mize s sicer plastičnimi rožami. Povsod drugje bi rekli, da je to kič, meni Elizabeta, a na takšni nadmorski višini so bili tistih kičastih rož nadvse veseli. Ravno zaradi rož so se tudi razlikovali od drugih skupin, pa še takoj so vedeli, katera miza je njihova.

(Se nadaljuje)