V iskanju Parnasa

Dominik Podlogar je po Prešernovem vzoru spesnil svoj Sonetni venec.

Kranj – Štirinajst sonetov in v zaključnem petnajstem magistralnem sonetu akrostih Iščem te, o, Parnas. Skupaj kar 210 verzov v zahtevni pesniški obliki, ki vsekakor ni običajna za mladostnike, ki se poskušajo v pisanju pesmi. Dominik Podlogar, dijak iz 3. a na Gimnaziji Kranj, pesmi piše že nekaj let, sprva sicer v prostem verzu, sčasoma pa se je odločil, da bo stopil stopnico višje in poskusil s katero od uveljavljenih pesniških oblik.

»Za pisanje sonetnega venca sem se odločil že v osnovni šoli, saj smo obravnavali večino Prešernovih pesmi, tudi Sonetni venec. Ta dolga in zahtevna pesnitev je name naredila velik vtis, in ker sem že prej pisal posamezne preprostejše pesmi in sonete, sem si zadal izziv napisati tudi sonetni venec,« pojasni Dominik, ki si je za pisanje sonetnega venca vzel čas in je vsak verz skrbno premislil, preden ga je zapisal. »Začetni soneti so nastali že v prvem letniku, osrednji in končni del sonetnega venca pa sta nastala v drugem letniku, tako da sem pesnitev končal marca 2019. Nerad sem posamezne sonete puščal nedokončane, ko sem določen sonet začel pisati, sem ga tudi končal. Upošteval sem vsa pravila sonetnega venca, ki jih je v slovensko poezijo uvedel že Prešeren, pazil sem torej na razporeditev rim, stopico in na to, da se vse skupaj ujema z magistralnim sonetom.«

Seveda je slovenščina eden njegovih priljubljenih predmetov, a ne edini. Obiskuje krožek ustvarjalnega pisanja pri profesorici slovenščine Bernardi Lenaršič, kjer dodatno pili pesniške veščine. Da zapisani verzi v njegovem sonetnem vencu še kako »stojijo« tudi po vsebinski plati, potrjuje njegova učiteljica filozofije: »Nemogoče je reči, da je njegovo pisanje zgolj naivno mladostniško. Dominik mojstrsko vihti pero mladega poeta, ki sicer v sonetnem vencu pesni o stiskah in vzhičenosti pesniškega ustvarjanja, ki ga prepričljivo poveže s slovenskim jezikom in domoljubjem, kar pa lahko razumemo tudi kot metaforo za življenje samo.«

Dominik pravi, da je tudi sicer njegov odnos do poezije in proze zelo dober. »Rad berem prozo, malo bolj kot poezijo, poezijo pa pišem. Zdi se mi, da je slovenščina zelo lep jezik, kar bi rad dokazal s svojim sonetnim vencem. S svojimi pesmimi bi rad pokazal tudi, da so celo tiste najbolj klasične in formalne oblike poezije (sonetni venec, sonet, glosa, gazele …) primerne za ustvarjanje tudi v današnjem času in da nam slovenski jezik to omogoča,« še dodaja kranjski gimnazijec, ki bo to pomlad prestopil v polnoletnost. Kako je v soboto preživel slovenski kulturni praznik, ga še vprašam, pa mi odgovori, da precej običajno. »Ker sem Kranjčan, sem šel malo pogledat Prešernov smenj, ki je tudi letos imel veliko ponudbe. Zdi se mi, da bi slovenski ljudje morali biti na naš jezik, kulturo in umetnost vedno ponosni, in ne le na ta slovenski kulturni praznik.«