Popotne zapiske zbrala v knjigi

Angelca in Marko Žerovnik iz Komende sta zakonca, doktorja znanosti, upokojenca, predvsem pa strastna popotnika, ki sta v zadnjem obdobju svojega življenja prepotovala kar enainštirideset dežel, večino izven Evrope. Svoje vtise in spoznanja sta nedavno objavila že v tretji knjigi, ki pa je vse prej kot običajen potopis.

Komenda – Angelca in Marko Žerovnik sta doslej izdala že tri knjige s svojih potovanj. In medtem ko je njuna prva knjiga nosila preprost naslov Potovanja, zadnji dve nosita naslov, ki je skorajda zavajajoč – Poezija cvetja in življenja, saj bralca ne navaja na vsebino, ki ga čaka. »Na najinih potovanjih se je nabralo na tisoče fotografij in vrsta dnevnikov s podrobnimi opisi doživetij in opažanj s poti. Res se nama je zdelo škoda, da bi vse to ostalo zgolj v domači hiši. Mnogi so naju tudi spodbujali, naj zapise izdava v knjigi. Želela sva si, da bi vsi, ki jih to zanima, lahko preko naju spoznavali svet. Resda ne gre za povsem klasičen potopis, saj tokrat fotografij nisva objavila, a bralca prav zato, ker se mora posvetiti branju, pritegneva in tako 'vzameva s seboj' na potovanje,« pravita zakonca Žerovnik, ki sta tuje dežele spoznavala skupaj, a vsak po svoje.

Dr. Angelca Žerovnik je po izobrazbi specialna pedagoginja in na predstavitvi knjige v kamniški knjižnici je priznala, da jo na potovanjih najbolj pritegnejo ljudje sami, njihova vera, običaji, kultura, šolstvo in podobna področja, medtem ko je dr. Marku Žerovniku, ki je po izobrazbi geograf in kartograf, razumljivo bolj blizu narava, geologija, raznolikost površja in podobno. Knjiga je zato polna vtisov in osebnih doživetij na eni ter strokovnih in verodostojnih podatkov na drugi strani, zgodba z vsake dežele pa se v knjigi začne s štirivrstično kitico; prav vse je napisal Marko Žerovnik.

Kot sta povedala, sta v preteklosti veliko potovala, a v letih svojih poklicnih karier predvsem na službene simpozije in strokovna srečanja v tujino, za potovanja, kakršna opisujeta v knjigi, sta čas našla predvsem v zrelejših letih. Državam in destinacijam z množičnim turizmom se izogibata. V knjigi (v obeh delih) tako predstavljata svoja potovanja v Jordanijo, Izrael, Jemen, Dubaj, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Iran, Indijo in indijsko Himalajo, Nepal, Butan, Šrilanko, Pakistan, Vietnam, Kambodžo, Kitajsko, Kirgizijo, Sulawesi, Papuo Novo Gvinejo, Kenijo, Tanzanijo in vzpon na Kilimandžaro, Eritrejo, Maroko, Venezuelo, Argentino in nekatere druge. »Obiskala sva nekaj res odmaknjenih dežel, zato je v knjigi moč spoznati kraje in običaje, ki so v današnjem svetu že povsem redki, odmaknjeni ali celo nič več poznani. In čeprav je naslov zadnjih dveh knjig zelo poetičen, na potovanjih seveda ne gre vedno vse gladko. Resda krize med seboj nimava nikdar, saj si pustiva dovolj svobode, a marsikje sva za las ušla kakšni nesreči; potovanja so pogosto tudi nepredvidljiva, včasih tudi grenka. Sva se pa vselej srečno vrnila domov. Morda tudi zato, ker po svetu vselej hodiva z nekakšno meditacijo v srcu in vselej z optimizmom,« poudari Angelca Žerovnik, ki na potovanjih redno in skrbno piše dnevnik. Na vsako destinacijo se temeljito pripravita in v priprave sodi tudi znanje tujih jezikov. Angelca se je nekaj besed za osnovno sporazumevanje z domačini tako naučila celo na Papui Novi Gvineji, edini jezik, ki ji je zares povzročal težave, je arabski.

In kaj je tisto, kar so jima potovanja v življenju dala? »Eno izmed največjih daril, ki sva jih s potovanj prinesla domov, je spoznanje, da se človekova sreča ne skriva v izobilju in materialnih dobrinah, temveč izvira iz dobrohotne povezanosti med ljudmi in podarjeni nam naravi.«