V šoli so najpomembnejši odnosi
Za boljšo šolo (57)
Znatno število slovenskih otrok ima velik odpor do šole. Če jih je ob koncu počitnic kaj ponovno vleklo med šolske klopi, je bila to predvsem želja po druženju s starimi prijatelji, če jih imajo. Če? Le redki, predvsem najmlajši, so pogrešali učitelje in učenje. Naši šolski ministri se radi pohvalijo, da imamo pri nas zelo kvalitetno šolstvo, in ob tem razen boljših rezultatov na mednarodnih preverjanjih znanja nikoli ne navajajo konkretnih dokazov. Posebej se izogibajo podatkom, ki so prav tako razvidni iz mednarodnih raziskav, da naši šolarji prednjačijo med državami po negativnem odnosu do šole.
Sedaj, ko se pripravljajo spremembe šolskega sistema in se bo znova pisala bela knjiga, bi se morali resno lotiti tega problema in po šolah opraviti raziskavo, zakaj imajo učenci tak odpor do šole. Šolski zdravniki, psihologi in nevrologi pa tudi najbolj prodorni učitelji vedno pogosteje opozarjajo, da bo treba več pozornosti nameniti šolski klimi in medsebojnim odnosom v šoli. Samo zamahniti z roko, da otroci nikoli niso marali šole, ker je učenje naporno in dolgočasno, in da so otroci zmeraj manj delovni in vajeni discipline, ni dovolj in je zavajajoče.
Učitelji, ki veliko pozornosti namenjajo dobrim odnosom v razredu, pritrjujejo, da se otroci v takšnem okolju veliko bolje počutijo in raje izvršujejo šolske obveznosti. Zato je bilo ob uvedbi devetletke zamišljeno, da ostane učiteljica prvega triletja vsa tri leta z učenci, da jih res dobro spozna in jim prilagaja obremenitve glede na njihove sposobnosti in hitrost razvoja. Prvo leto je bilo zamišljeno tako, da se otroci učijo predvsem skozi igro in imajo dovolj časa za pogovor in pripovedovanje o svojem počutju in doživljanju šolskega okolja. Čas se je našel tudi za razreševanje nesoglasij in konfliktov, ki so seveda neizogibni del šolskega vsakdana. Učiteljice so imele v bolj počasnem tempu čas, da so vzele žalostne in osamljene otroke v naročje in jih malo pocrkljale, če so potrebovali »mamin« objem. Prav zaradi teh dodatnih zahtev, da so učiteljice nežne, sočutne in materinske, se je po šolah za prvo triletje, ko so otroci najbolj občutljivi, zelo premišljeno izbiral primeren kader.
Otrok v osnovni šoli ni treba naučiti samo brati, pisati in računati, pač pa tudi medsebojne pomoči, sočutja in pozornosti. Otrokom je treba privzgojiti in jih naučiti empatičnosti, prijaznosti in ustrežljivosti, da bodo znali poskrbeti za odsotnega sošolca in mu nesti prepisat učno snov. Da bodo hkrati z učiteljem opazili, da je sošolec prišel k pouku žalosten in zaskrbljen, očitno ima težave. Kadar je človek v stiski in nesrečen, se zapre pred svetom in je nedojemljiv za učenje. Zato se za večino učno neuspešnih in vedenjsko napornih otrok skrivajo žalostne osebne in družinske zgodbe ali spori z vrstniki. Dokler se vsi ti problemi ne raziščejo in razrešijo, se otroci ne morejo skoncentrirati na učenje.
Na prvem mestu so torej odnosi – med vrstniki ter med učitelji in učenci. Skrbeti za dobre medsebojne odnose pa ne pomeni, da potrebujemo v šoli zanje še vsak dan dodatno uro na urniku, dovolj je, če se opazujemo, poslušamo in doživljamo. Zato je tako pomembno, da imajo pedagoški delavci poleg strokovnega znanja še visoko razvit občutek empatičnosti in primerno znanje za socializacijo učencev.