Radost pisanja

»Nekateri – / se pravi ne vsi. / Niti večina vseh, ampak manjšina. / Če ne štejemo šol, kjer morajo, / in pesnikov samih, / bosta to najbrž dva na tisoč ljudi. // Imajo radi – ampak radi imamo tudi govejo juho z rezanci, / radi imamo komplimente in modro barvo, / radi imamo star šal, radi vztrajamo pri svojem, / radi božamo psa. // Poezijo – toda kaj sploh je poezija. / Marsikak obotavljiv odgovor / je že padel na to vprašanje. / Ampak jaz ne vem in ne vem in se tega oklepam / kakor rešilne ograje.« (str. 319) – »Vsaka pesem Wislawe Szymborske je zaključena celota z lastnim problemom, njegovo osvetlitvijo in pogosto ambivalentno ali paradoksno razrešitvijo. Izviren in prepoznaven prispevek Szymborske k sodobni poljski poeziji je oživitev refleksivne poezije. Julian Przybos je leta 1968 zapisal, da je njene pesmi mogoče brati kot subtilne eseje na splošne teme, kot šaljive, malce ironične ali grenke refleksije o različnih področjih človekovega bivanja in delovanja. Czeslaw Milosz je njeno poezijo označil za 'eksistencialno meditacijo' in jo je zaradi prisotnosti izrazite filozofske refleksije prav tako videl na meji med pesmijo in esejem. Ugotavljal je, da upesnjuje zavest vseh nas, sočasno v sodobnosti živečih ljudi, saj v svoje pesmi sestavlja drobce splošne vednosti 20. stoletja. V njih tudi morebitna osebna izkušnja prerašča v univerzalno izkušnjo, dejansko ali potencialno dano vsem. Pesnica ne izhaja toliko iz lirskih razpoloženj ali duševnih stanj, kolikor iz vsakdanjosti, a njene pesmi gradijo, na primer, na vsebini časopisnega članka, kakšni znanstveni hipotezi ali splošno uveljavljenem mnenju. Lirskega subjekta v klasičnem pomenu besede v njih tako rekoč ni. Szymborska liričnost svoje poezije namreč gradi z refleksivnimi, celo pripovednimi sredstvi, s presenetljivimi miselnimi zasuki in duhovitimi poantami. Njene pesmi nagovarjajo prej intelekt kot čustva in stavijo na bralčevo radovednost in inteligenco.« (str. 516–517)

V zbrane pesmi prve dame poljske poezije vstopamo z branjem njene pesmi Nekateri imajo radi poezijo in odlomka iz spremne besede prevajalke Jane Unuk. Kogar zamika, pa naj vstopi kar naravnost v to kapitalno knjigo. Podpisani sem in sem navdušen. Pred tem je moje branje poljske poezije 20. stoletja obstalo v opusu Czeslawa Milosza, zdaj sem dosegel oba z Nobelovo nagrado okronana vrhova in bi se kazalo ozreti še na druge. Poljska je pretežno nižinska, v poeziji pa je res vrhunska.