Svet v kaplji rose

»V praznoti gora / kjer ni videti človeka / kjer se sliši le odmev njegovega glasu / se v večernem soncu / globoko v gozdu / kopljejo preproge zelenega mahu.« (Wang Wei, Jelenja ograda) »Kitajska pesniška tradicija je nedvomno ena najstarejših in najbogatejših. Sega okoli 2.500 let nazaj, ko je nastala prva pesniška zbirka Knjiga pesmi, ki je med drugim navdihovala tudi tangovske pesnike. Njihove pesmi še dandanes živijo v srcih kitajskih ljudi, kar potrjuje dejstvo, da skoraj vsak izobraženi Kitajec zna na pamet nekaj vrstic iz tega obdobja. Resda se tradicionalna kitajska poezija morda ne more primerjati z zahodno po razsežnosti pojmovanja in intenzivnosti čustvovanja, a jo velikokrat presega po prefinjenosti zaznavanja in subtilnosti pesniškega izraza. Ko raziskuje življenje in družbo, lahko zahodnega bralca popelje v njemu neznane, nenavadne svetove. Ko pa raziskuje jezik, je neverjetno iznajdljiva, domiselna ter prilagodljiva in prožna. Njen svojstven, poseben zven, njena bogata melodija lahko očara naša ušesa. Tradicionalno kitajsko pesništvo uteleša enega najslavnejših vidikov kitajske civilizacije in kulture kot tudi enega največjih, najbolj dovršenih in popolnih dosežkov tradicionalne kitajske misli oziroma treh pomembnih miselnih tokov: daoizma, budizma in konfucianizma. Dinastija Tang kot vrh v razvoju kitajske civilizacije in kulture, njen veličasten vzpon na začetku in nato zaton ter končno tragičen propad, simbolizira po eni strani najbolj briljantno po drugi pa najbolj dramatično obdobje v vsej kitajski zgodovini. Takrat so tudi nastali različni izbori tangovske poezije, med katerimi velja za najbolj vplivno in slavno antologija Tristo pesmi dinastije Tang, ki je nastala v času dinastije Qing in predstavlja srčiko njenega razumevanja in seveda tudi nadvse priporočljivo čtivo za vsakogar, ki bi rad spoznal in razumel tradicionalno Kitajsko. V njej najdemo pisano paleto najraznovrstnejših tem, kot so prijateljstvo, radosti samotarskega življenja, slovo, domotožje, ljubezen, tožba, opisi krajine, prizori z meje, vojno gorje, potovanje itd.« (str. 53, 139)

Wang Wei, Li Bai, Du Fu, Bai Juyi, Li Shangyin – to je peterica pesnikov iz te čudovite knjige sinologinje Maje Lavrač. Z njo se preselimo v obdobje dinastije Tang, in če zmoremo hkrati preseči svoj evropocentrični pogled, doumemo, da ni bila tradicija kitajskega mišljenja in pesništva nikoli pretrgana. Iz nje se napaja tudi Kitajska, ki jo poznamo danes. Jo res?