Jure Sodja

Čustveno naporno, a osrečuje

Ob dnevu prostovoljstva so letos najzaslužnejšim prostovoljcem podelili plakete Državnega sveta. Med njimi je bil tudi Jure Sodja iz Bohinjske Bistrice. S prostovoljstvom se ukvarja že petnajst let, zadnja leta pa je praktično ikona turizma in prostovoljstva v Bohinju, kar je Turistična zveza Slovenije tudi zapisala ob obrazložitvi, zakaj ga predlaga za prejemnika plakete. Priznanja je bil Jure vesel, se pa zaveda, da zanj to pomeni tudi obvezo.

Jure Sodja je v turizmu tako rekoč od časa, ko je zaključil srednjo gostinsko šolo. Prav posebno poglavje v njegovem življenju predstavlja šestletno obdobje na turističnih križarkah. Najprej je delal v strežbi, preden se je poslovil od ladijskega življenja, pa kot pomočnik prodaje izletov. To je bilo pravzaprav njegovo prvo pravo delo v turizmu. Ko je odšel na ladjo, je bil star 22 let.

Čeprav je Ljubljančan, se je vmes vedno vračal v Bohinj, kjer je poleti delal v Max Zaksterju, sedanjem Karakterju. Mimogrede je naredil še izpit za lokalnega vodnika in doštudiral turizem na Bledu. Soprogo je spoznal v Bohinju ter ostal. Hitro je opazil potrebe in težave v turizmu. Danes je aktiven na številnih področjih, član društev, deluje v Gorenjski turistični zvezi pa tudi na nivoju Turistične zveze Slovenije. V Bohinju mu je uspelo uspešno povezati turizem, kulturo in šport, kar se odraža tudi pri organizaciji in izvedbi prireditev, ki jih z veseljem vodi prostovoljsko. Je aktiven član ocenjevalnih komisij mladinskih projektov Turistične zveze Slovenije, med njimi Turizmu pomaga lastna glava in Več znanja za več turizma, ki sta mu najljubša.

Kako je začel s prostovoljstvom?

»Vedno sem se odzval, če je bilo treba komu pomagati,« se spominja Jure. »Danes krožim med prostovoljnim in profesionalnim. Tudi v turistični zgodbi velikokrat stvari izpeljem na prostovoljni bazi. Največ delam z otroki, za kar gre sicer veliko ur, a to izjemno rad počenem.«

Da bo prostovoljstvo del njegovega življenja, se je odločil ob rojstvu prve hčerke Tine. Ko se je rodila, je njeno življenje viselo na nitki. Zgodile so se določene stvari, hči je preživela in takrat si je rekel, da če mu je vesolje nekaj dalo, potem mu sedaj on vrača – naj se sliši še tako »pocukrano«, kot se izrazi.

Dokler ni prevzel Kulturnega društva (KD) Bohinj, je prvi dve leti namenil kar nekaj denarja za dobrodelne namene, a ugotovil, da ni dovolj bogat za tovrstno razdajanje, lahko pa pomaga na drugačen način. In odkar je predsednik društva, mu dela ne zmanjka. »Marca drugo leto bo že deset let. Vse temelji na prostovoljni bazi. Dogodkov na leto je kakšnih dvajset. Recimo Miklavžev koncert, večje in manjše akcije zbiranja pomoči za prav določenega posameznika ali pa se priključimo vseslovenskim akcijam,« razlaga in poudari: »Zakaj želim, da na Miklavževem koncertu nastopajo otroci? Da se zavejo, da gre za koncert za dober namen. «

Moraš se popolnoma predati

»Vse je zelo čustveno naporno, ker če želiš nekaj dobro izpeljati ali organizirati, se moraš predati popolnoma. Po drugi strani pa bi lahko rekel, da je prostovoljstvo podobno poslu: moraš biti tudi profesionalec, vešč marketinga, odnosov z javnostmi in podobno. Se pa lahko zgodi, da se zgodba, za katero se trudiš, ne konča uspešno.«

Iz izkušenj ve, da tisti, ki res kaj potrebujejo, ne bodo pristopili ali tega povedali glasno. Redki zberejo pogum. Največkrat informacija do njega pride posredno. Glede na zadnje akcije, ki smo jih vsi lahko spremljali tudi v medijih, ugotavlja, da denar ni omejitev. »Ko veš, da gre za iskreno dejanje, se bodo ljudje odzvali,« še pove.