Domovinska vzgoja v šoli

Za boljšo šolo (53)

Včeraj smo praznovali dan samostojnosti in enotnosti kot trajni spomin na plebiscit decembra 1990, ko smo se prebivalci Slovenije v 95 odstotkih odločili za samostojno in neodvisno državo. To je eden od 12 državnih praznikov, s katerimi želimo krepiti in ohranjati tako državljansko kot narodno zavest in pripadnost domovini. V osnovni šoli je za vzgojo domoljubja zadolžen predmet Državljanska in domovinska vzgoja ter etika v sedmem in osmem razredu, ki v učnem načrtu besedo domovina omenja samo enkrat, in sicer ko pravi, da morajo učenci razumeti pojem domovina. Država namreč ni isto kot domovina. V učnem načrtu je veliko zapisanega, kaj vse morajo učenci znati o državi, prav nič pa o tem, kaj morajo vedeti o domovini. O naši domovini, ki je preživela že toliko držav! Kaj in koliko bodo torej učenci govorili o domovini, je odvisno od posameznega učitelja in njegove domovinske zavesti. Kar je dolgoročno gledano zelo neodgovorno, saj imamo ljudje do domovine predvsem čustven odnos in za tovrstno vzgojo so otroci najbolj dovzetni v predšolskem in osnovnošolskem obdobju, zato bi bilo pametno imeti v javni šoli enoten vzgojno-izobraževalni program domovinske vzgoje.

Odnos do domovine se začne oblikovati v najrosnejših letih. Za takšno nalogo so sicer prvi poklicani starši, vendar moramo upoštevati, da so današnji starši že sami odraščali v obdobju brez prave domovinske vzgoje in je bilo vsakršno pretirano poudarjanje slovenstva hitro označeno za nacionalizem. Pa vendar so osnovnošolska leta najprimernejša za oblikovanje čustvenega odnosa in pripadnosti domovini.

Že otroci v vrtcu znajo povedati, da je domovina njihov dom, to so starši, sorojenci in njihovi sorodniki. Domovina je zanje naša lepa dežela z zelenimi travniki, preoranimi njivami, pisanimi gozdovi in skalnatimi vrhovi ter morjem v nižini. Vse to otroci vedo in znajo našteti še kup stvari, ki pripadajo domovini. Na domovino so ponosni in z veseljem mahajo s slovenskimi zastavami. Da zanimanje za domovino in državne simbole, ki jo predstavljajo, z leti plahni, je v veliki meri odgovoren naš šolski sistem. Pozitiven odnos do domovine bi lahko spodbujali vsi učni predmeti, če bi v njih poiskali vsebine, ki govorijo o slovenski zgodovini, velikih Slovencih, ki so s svojim znanjem in sposobnostmi vplivali na svetovni razvoj znanosti in kulture, o slovenski pokrajini, slovenski kulturni dediščini, slovenski hrani itd.

Domovinska vzgoja se lahko povezuje z državljansko in ji podeli smisel in zavedanje o pomembnosti lastnega kulturnega prostora naroda in njegove zgodovine ter posameznikove pripadnosti narodu in kulturi. Ljubezen do domovine je hkrati vzgoja za sodelovanje, ohranjanje kulturne in naravne dediščine Slovencev ter spoštovanja manjšin in negovanja sosedskih odnosov.

Najpomembnejši tvorec domovinske zavesti pa je zagotovo materni jezik, zato bi morali storiti vse, da bi bila slovenščina v šoli bolj priljubljena in cenjena. Domovinska vzgoja je spoštovanje in ljubezen do vsega domačega in to bi morali v šoli in doma ves čas poudarjati. Če si brez domovine, si brez korenin. Domovino upravlja država, zato ji moramo kritično gledati pod prste, ali dela za dobro ljudi. Domoljubje izkazujemo s poznavanjem in spoštovanjem državnih simbolov in bi bilo prav, da bi ob državnih praznikih izobesili zastave in šolske učilnice opremili z državnimi simboli.