V zavetju velike sestre

Monte Amarianute (1083 m n. m.) – Nova pot v Karnijskih Alpah. Številka poti 462. V varnem zavetju velike sestre Amariane. Strm krog, ki jemlje sapo.

Preden se odpravimo v Karnijske Alpe, je pametno na spletni strani lokalne organizacije preveriti, katere poti so zaprte. Ja, narava je jeseni 2018 naredila precej škode in podrla precej dreves. Sanacija poti še ni končana. Ob pregledovanju spleta sem pred časom naletela, da je bila markirana nova pot, ki pelje v preddverje Monte Amariane. Gre za vsega skupaj 1083 metrov visoko Monte Amarianute, na katero pelje markirana pot. In ker bomo sestopili po drugi poti, bomo naredili krog. Gremo? Pojdimo!

Z glavne ceste, ki pelje proti Tolmeču, zavijemo desno v smeri kraja Pissebus. Vozimo ob reki Tilment. Po nekaj kilometrih bodimo pozorni na smerno tablo, ki je na drevesu. Parkirišč ni oz. jih je zelo malo, zato na primernem mestu parkiramo. Glede na smerokaz nas do vrha čakata 2 uri in 10 minut vzpona.

Začnemo po makadamskem kolovozu, ki se zložno vzpenja. Razpotja so označena, držimo se desno. Dosežemo pas grmičevja in črnih borov. Še vedno hodimo po makadamskem kolovozu, ki pa se proti koncu borovega gozda zožuje, dokler ne postane steza. Dosežemo staro ograjo, ki jo prečimo. Smo znotraj območja, kjer je bilo nekoč vojaško strelišče. Velik možic in smerokaz nas usmerita desno proti gozdu. Začeli bomo z vzponom po t. i. Martinovi poti. V začetku zmeren vzpon skozi gozd, mimo ogromne skale, nas pripelje do potoka, ki je skoraj vedno povsem suh. Od tod dalje se začne pot odločneje vzpenjati. Nekaj strmih serpentin in že smo na robu pobočja, na prostem, ko se pod nami pokaže nekdanje strelišče z vijugasto cesto in porečje bele reke (Rivoli Bianchi) in Tolmezzo. Pot se naprej strmo dviguje. Hodimo po zemlji, kar pomeni, da je v dežju pot precej neudobna in nevarna za zdrs. Ko dosežemo podrto in požgano drevje, kar je opomin in spomin na požar pred desetletjem, je desno od nas razgledni Troi di Martin. Naravna terasa nam ponudi razgled na Tolmezzo in dolino Tagliamento. Smo na višini 720 metrov. Vrnemo se nazaj na markirano pot in nadaljujemo vzpon skozi gozd, ki ga je prizadel požar. Značilna so številna ožgana debla, ki so samo še skelet nekoč bujnih dreves. Pot je izjemno strma, ponekod si pomagamo celo z rokami. Strmino občasno prekine malce ravnine, da se lahko nadihamo. V gozdu lahko opazimo mogočne stare črne bore, ki niso klonili pod ognjeni zublji. Ko dosežemo greben, pomol, s katerega se odpre pogled na Amariano, se samo še sprehodimo do vrha. A bodimo pozorni, saj je pot ozka, izpostavljena in pada vertikalno proti potoku Citate. Na vrhu sta majhen križ in skrinjica z vpisno knjigo. Malce pred vrhom se odcepi tudi precej zahtevna pot na Monte Amariano, imenovana Dalla Marta.

Z vrha sestopimo proti zahodu, direktno navzdol skozi gozd. Sestopamo po t. i. poti Troi di Cjadin. Ker je pot precej nova, je ponekod še malce slabše uhojena, a lahko sledljiva. V pomoč so markacije. Sestop je strm. Na sestopni poti bodimo pozorni na nekaj izpostavljenih mestih, ko dosežemo skalo, s katere pot strmo zavijuga navzdol. Precej hitro dosežemo Rivoli Bianchi, kjer zavijemo levo in malce nižje dosežemo odcep, kjer smo pred nekaj urami začeli strm vzpon. Po poti vzpona se vrnemo do izhodišča.

Trenutno je pot verjetno pod snegom, zato ne pozabimo na ustrezno opremo.

Nadmorska višina: 1083 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 / 5