Svetlana Makarovič, Matej Šurc in Kotik, Luciferka, Beletrina, Ljubljana, 2019, 320 strani

Luciferka

»Medtem pišem svoje prve kolumne za revijo Teleks. Trije sociologi – med njimi Mišo Jezernik – opravijo anketo o tem, ali naj se za homoseksualce uvede smrtna kazen. Rezultati so osupljivi in grozljivi. Kot se spomnim, jih je več kot 60 odstotkov odgovorilo pritrdilno. Na osnovi te ankete na Teleksu pripravijo okroglo mizo in jaz izrazim svoje stališče: 'Koga briga intimno življenje drugih. Če kdo hoče seksati recimo s stensko uro, naj to počne. Vso pravico ima do tega.' Potem začne padati po meni. Sproži se medijska gonja, v pismih bralcev me napadajo razni dušebrižniki. Neka partizanka me ožigosa, češ da zagovarjam posilstva majhnih dečkov ... In podobne neumnosti. Vnovič me vzame v bran psihiater Jože Lokar. Tokrat javno zapiše, da je tista o stenski uri zanj ena najlepših prispodob, kar jih je kdaj slišal. Ampak butlji prispodob pač ne razumejo. Homoseksualnost in lezbištvo sta bili v Jugoslaviji kaznivi dejanji, čeprav ju v praksi niso resno preganjali. No, peder in lezbača pa sta bili najhujši psovki. V vseh teh letih me ima partija na piki, kot se reče, saj vedno na glas povem tisto, kar mislim. Širijo se govorice, da na Korpah živim skupaj z možačo, to pa izkoristijo nasprotniki in me označijo za lezbijko. Po moje spet rovari udba, ki mi s tem vrača udarec za kljubovanje partiji in za oster jezik. Vse odtlej po nedolžnem prenašam sramotenja, ki jih doživljajo lezbijke in homoseksualci. Tako se primeri, da se pod našo brunarico na Korpah ustavi avtomobil in iz njega izstopijo neki ljudje. In jih vprašam: 'Kam pa vi?' 'Hja, prišli smo vas gledat, kako fukate stensko uro.'« (str. 159–160)

Iz knjig, ki jih predstavljam v tem knjižnem podlistku, na začetku najprej navedem en odlomek. Najraje izberem takega, ki je bolj sočen ali pa kar hud. A takih v marsikateri knjigi sploh ni. V tej pa te težave res ni. Vse je hudo, navedeni odlomek je celo med manj hudimi. Svetlana Makarovič, prva dama vsega hudega – Luciferka, je neusmiljena do vseh, tudi do sebe. In v tem je dosledna. Ne skriva, da ji je med simboli najljubša rdeča zvezda, pa ne le v prejšnjih, tudi v sedanjem času. Za razliko od mnogih, ki so v prejšnjih prisegali na zvezdo, zdaj pa pokorno prenašajo križ … Ob tej načelni še ena stvarna pripomba. V slikovni prilogi piše pod fotografijo št. 36: »Večer šansonov na Žirovskem Vrhu …« V resnici se je zgodilo na drugi strani žirovske kotline, na Vrsniku, junija 1987, bilo je »kresovanje«, ki sem ga pripravil in vodil jaz, med gosti pa je res nastopila tudi Svetlana. Nepozabno.