Po jarkih do romarskega središča

Sveta gora ali Skalnica (681 m n. m.) – Sveta gora je vzpetina nad Novo Gorico oz. Solkanom. Sakralno svetišče, znano daleč naokoli, ki ponudi čudovit razgled. Po jarkih do vrha.

Sveta gora se je nekoč imenovala tudi Skalnica, je predvsem romarska pot. Bazilika Marijinega vnebovzetja je zgrajena na mestu, kjer se je pastirici Urški Ferligoj leta 1539 prikazala Marija z Jezusom v naročju. Sedanja bazilika je bila zgrajena v letih 1924–1928 v neobaročnem slogu. Hkrati pa Sveta gora predstavlja tudi tretjino trojice vrhov Škabrijel–Sabotin–Sveta gora, kjer je tekla krvava, mesarska zgodba soške fronte. Italijanski general Cadorna je deseto soško bitko načrtoval kot spopad, na podlagi katerega bi Italija ustvarila pogoje za osvojitev Trsta. S tem namenom so pripravili vojaško akcijo v velikem slogu, liniji Trstelj–Grmada (Monte Ermada) in Sveta gora (Monte Santo) ter Škabrijel (Monte San Gabriele). Dne 17. maja je padel Kuk, 18. maja so poljski vojaki Italijanom morali prepustiti bližnjo vzpetino Vodice. Ko pa je bilo treba osvojiti še Sveto goro, se je napredovanje ustavilo: italijanskim vojakom se ni uspelo premakniti z novih položajev in vsi napadi na ta zadnji greben so se izjalovili. Dne 20. maja je general prekinil vojno operacijo, ki se je spet zaključila s hudimi izgubami. Po teh vojnih jarkih, kjer je danes urejena markirana pot, se bomo mi povzpeli na vrh Svete gore.

Zapeljemo se v Novo Gorico, kjer nadaljujemo proti Tolminu. Cesti sledimo do Solkana, kjer v križišču zavijemo desno v smeri Svete gore in Grgarja. Pripeljemo se v krožišče, ki ga zapustimo na drugem izvozu v smeri Svete gore. Kmalu na desni strani zagledamo parkirišče, na levi strani pa lesen križ. Tukaj se začne naša pot. Pri križu zavijemo levo, na markirano pot, po nekaj deset metrih pa nas smerokaz usmeri desno na pot po jarkih. Pot se kmalu spet razcepi, mi gremo desno v kaverno. Svetujem, da imamo s seboj naglavno svetilko, po možnosti tudi čelado. Za prvo kaverno pot zavije rahlo levo in se povzpne skozi gozd. Sledi krajša kaverna. Pot postane strmejša in nas vodi ob nekdanjih vojaških jarkih. Naj omenim, da je del te poti namenjen tako planincem kot kolesarjem, zato bodimo še malce bolj previdni. Kmalu se povsem približamo asfaltirani cesti, ki pelje na Sveto goro, hkrati pa tudi vhodu v najdaljšo kaverno. Tretja je dolga kar 260 metrov in tukaj gre rov navzgor. V rov nas usmeri markacija nad njenim vhodom. Notranjost je mokra, v pomoč nam je jeklenica in tudi skobe. Višje se kaverna položi, tudi varoval ni več. Iz kaverne izstopimo blizu steze, ki pripelje iz Grgarja. Ko izstopimo iz kaverna, zavijemo desno in se strmo povzpnemo skozi gozd. Dosežemo razgledišče, t. i. Frančiškov hrib. S hriba nadaljujemo po širokem slemenu in v nekaj minutah dosežemo pokopališče in vrh Svete gore.

Sestop z vrha začnemo po asfaltirani cesti, a nas markacije hitro usmerijo desno skozi gozd. Ponekod precej strm sestop v zgornjem delu poti nas pripelje na dokaj zložno pot, ki se počasi spušča. Precej je prečenja in na eni od točk se odpre čudovit razgled na arhitekturni unikat tistega časa, solkanski železniški most. Pot se zložno spušča, ko se nam z leve strani priključi pot, kjer smo prej zavili desno. Še nekaj korakov in smo pri lesenem križu, na drugi strani ceste pa zagledamo svojega jeklenega konjička.

Nadmorska višina: 681 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 2 uri in 30 min
Zahtevnost: 3 / 5