Sedemnajst jih je

Amerika od Jimija do Jima (4)

Kdo? Norman Bates. Saj veste, tisti Norman Bates – ultimativni morilec iz filma Psiho, ki ga je leta 1960 posnel Alfred Hitchcock. Sedemnajst je namreč število njegovih žrtev v štirih filmih. Mnogo boljši »rezultat« pa je dosegel Hannibal Lecter, »utrganec« iz filma Ko jagenjčki obmolknejo, ki je v 13 filmih (nadaljevankah) opravil z več kot stotnijo ljudi. To sta le dva izmed podatkov o filmskih množičnih morilcih, ki jih izvemo v Muzeju pop kulture, zagotovo eni najbolj obiskanih turističnih atrakcij v Seattlu. Ne le zato, ker stoji znamenite Vesoljske igle (Space Needle) – stolpa, s katerega je najlepši razgled na mesto – ampak predvsem zaradi interaktivno zasnovane vsebine, ki je povezana s sodobno popularno kulturo, glasbo, filmom, video igrami ...

V podzemlju se tako sprehodimo skozi svet grozljivk ter znanstvene fantastike in fantazijskih filmov. Obujamo spomine na filmske noči čarovnic, razne pokole z motorko in žive mrtvece, v bolj prijaznem oddelku srečamo Harryja Potterja in občudujemo originalne kostume iz filma Čarovnik iz Oza; Vojna zvezd, Iztrebljevalec, Nazaj v prihodnost in podobni filmi pa nas popeljejo v svet znanstvene fantastike.

Gornji dve nadstropji sta namenjeni glasbi, predvsem herojem iz Seattla: skupinam Nirvana in Pearl Jam ter Jimiju Hendrixu. Marsikaj izvemo o potovanjih slednjega na koncerte, med drugim občudujemo njegov znameniti Fender Stratocaster, kitaro, na katero je igral ameriško himno na festivalu Woodstock. Sicer je podobnih kitar v svoji glasbeni karieri »potrošil« vsaj sto. Na oddelku z Nirvano se srečamo z nekaj relikvijami, kitarami, oblekami, vstopnicami, naslovnicami albumov in raznimi dokumenti iz njihovega obdobja, številne je muzeju odstopil basist skupine Krist Novoselic. Med drugim navduši koncept naslovnice za album Nevermind. Ustvarili so ga v oblikovalskem studiu, v katerem je bil takrat umetniški direktor Robert Fischer, katerega geni po materini strani za nekaj rodov nazaj prihajajo iz Slovenije. Muzej je pravo mesto za vse, ki nekaj daste na sodobno pop kulturo. V njem najdete marsikaj – od krvavih nožev do razbite električne kitare.

Seattle ponuja še užitke, ki v tokratnem zapisu niso našli svojega mesta. Tako kot sta ga dva bicikla na avtobusu mestnega prometa. Dolgo sem razmišljal, kaj za vraga je tisto ogrodje na sprednji strani mestnega avtobusa, dokler nisem naletel na takega v kompletu s kolesi. Lep pozdrav Seattle. Do naslednjič.