Kolesarjenje ob Blatnem jezeru, 4. del

Naslednja postaja drugega dne je bilo mesto Siófok. Na glavnem mestnem trgu smo si ogledali secesijski stolp, ki je bil zgrajen kot vodovodni stolp za preskrbo z vodo, danes, ko nima več te funkcije, je preurejen v razgledni stolp s kavarno. Poleg njega je še moderen spomenik grofu Istvanu Szechenyiu, ki velja za enega največjih državnikov v zgodovini svojega naroda in ga mnogi poznajo kot »največjega Madžara«. Na Blatnem jezeru je prvi uvedel prevoz s parno ladjo, zato je na spomeniku upodobljen kot kapitan na ladji. Nadaljevali smo tik ob železniški progi, ki je speljana okrog celotnega Blatnega jezera. Prav železnica je v začetku 19. stoletja pognala razvoj turizma. Na južni strani jezera je železnica celo glavna povezava med Budimpešto in Jadranskim morjem, zato železniški promet poteka po dveh tirih. Pri prečkanju tirov smo morali biti kolesarji previdni, saj ni klasičnih zapornic, ki bi opozorile na prihod vlaka. Na kolesarski stezi so urejene le pregrade, ki kolesarja prisilijo, da sestopi s kolesa in previdno prečka železniške tire.

V nekaterih ravnih odsekih je pot prav dolgočasna in kolesarji so mi potožili, da so že utrujeni. A v senci in ob dobri hrani smo si odpočili in, glej ga zlomka, ko sem zaigral na harmoniko, so nekateri celo zaplesali. To pa je utrujenost. Kolesarje je naprej vodil Janez, ki jih je počasi pripeljal na severno stran jezera, ki je manj turistično obljudena, a zato nič manj privlačna. Najzanimivejše mesto severnega dela je Balatonfüred, kjer sta nas pričakala živahen mestni utrip in množica navdušenih obiskovalcev. Mestece, ki ima danes 13 tisoč prebivalcev, je slikovito, polno cvetja in zelenja ter bilo že pred dvesto leti znano kot mesto, kjer zdravijo bolezni srca in ožilja. Danes pa je najbolj znano po jadralnih regatah. Najbolj znana je regata Blue Ribbon (Modri trak), kjer se vsako leto pomeri več kot šeststo jadrnic, ki želijo v čim krajšem času obkrožiti jezero. Ker je bilo še precej vroče, smo se kar s kolesi peljali čez vodnjak, iz katerega je bruhala voda.

Nadaljevali smo do polotoka Tihany, ki je nastal zaradi delovanja vulkanov pred milijoni let. Kot ostanek kraterja sta se na polotoku oblikovali dve jezerci, ki se imenujeta Belso in Kulso. Najbolj znani grič se imenuje Aranyhaz (Zlata hiša). Skala je tam pokrita z zlatimi lišaji. V okolici je tudi veliko nasadov sivke, zato je polotok še prav posebno lepo obiskati v juniju. Nastanjeni smo bili v ličnem hotelu, kjer so nam postregli tipično madžarsko večerjo. Zanimivo, da smo kljub napornemu dnevu zbrali še toliko moči, da smo zapeli nekaj lepih domačih pesmi, nato pa smo zaspali z mislijo na ogled polotoka Tihany, ki nas je čakal prihodnji dan.