Veselo v Suhi krajini
Glasovi izletniki smo se podali v Suho krajino, kjer smo na gradu Žužemberk spoznavali, kako so tod ljudje živeli včasih in kako živijo danes. Izlet smo zaključili v bližnji gostilni Pri gradu, kjer je ob dobri hrani in kapljici za veselo razpoloženje poskrbel ansambel s harmonikarjem Janezom.
Za začetek izleta smo se ustavili na Ljubljanskem barju v Črni vasi, kjer je lepa cerkev svetega Mihaela, za katero je načrte narisal arhitekt Jože Plečnik. Župnik Mirko Simončič, ki je soupravitelj cerkve, nam je slikovito pripovedoval o arhitektovem delu in kaj vse je moral upoštevati pri gradnji cerkve: »Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo treba pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov. Na te pilote so postavili kamnite temelje. Beton je bil takrat zelo drag material in arhitekt mu tudi ni zaupal. Svojemu nečaku je ob tem dejal: ''Boga pa vendar ne bomo z betonom goljufali.''« Gospoda župnika bi lahko poslušali še precej časa, če se nam ne bi budilo naprej proti trgu Žužemberk, ki je središče Suhe krajine.
Tam nas je lepo sprejela lokalna vodnica Milka Jernejčič in nam slikovito predstavila življenje v gradu. Pokazala nam je, pevsko sobo, kjer smo lahko tudi zapeli, grajsko ječo, kjer smo spoznali, kako so v srednjem veku ravnali z jetniki. V skupni dvorani nam je postregla z okusnim kruhom in slastnim cvičkom. Spoznali smo, kako je leta 1575 sicer udomačena medvedka na grajskem dvorišču umorila Ano von Eck, ženo Ivana Turjaškega. V spomin na ta tragični dogodek so na trgu zasadili lipo, ki je rasla več kot štiristo let. Potem so jo morali zaradi starosti posekati in zasadili so novo. Leta 1893 so grad zapustili še zadnji prebivalci, zato je začel propadati in ob koncu druge svetovne vojne so ga zavezniška letala z bombardiranjem dokončno porušila. Po vojni so ga začeli obnavljati in vsako leto kaj dogradili ali obnovili. Danes na grajskem dvorišču v poletnih mesecih potekajo Poletne grajske prireditve, ki jih že od leta 1997 uspešno organizira Turistično društvo Suha krajina.
Nato smo se zapeljali do Dvora in se sprehodili do lesenega mostu čez reko Krko. Ogledali smo si območje nekdanje železolivarne, ki je v svojem največjem obsegu zaposlovala okrog petsto delavcev, še enkrat toliko pa jih je sodelovalo z njimi. Odločilno vlogo pri razvoju železolivarne je imel Ignac Pantz, ki je leta 1822 postal direktor. Poleg različnih naprav za industrijo in gradbeništvo so izdelovali predmete umetniškega liva, kot so svečniki, okrasni krožniki, grbi, peči, nagrobni križi, vodnjaki in tudi mostovi. Leta 1891 je železolivarna zaradi prehude konkurence in predrage proizvodnje prenehala obratovati. Mi smo lahko občudovali lepote reke, katere vodostaj je bil zaradi obilice deževja precej visok. Zato je pogled na vodo, ki se pretaka čez lehnjakove pregrade, še toliko bolj zanimiv.
Na poti nazaj proti Žužemberku smo se odpeljali še do cerkve svetega Mohorja in Fortunata, ki so jo obnovili leta 1993, kar iz avtobusa smo si ogledali spomenik padlim borcem NOB in se sprehodili skozi park znanih Suhokrajinčanov. Vandranje smo zaključili v gostilni Pri gradu. Zakonca Zupančič sta nam pripravila okusno kosilo s pokušino domačega vina in krst vina. Ves čas je bil z nami godec Janez Kalan z Brega, vsestranski fant, ki se je poleg tega, da izvrstno igra harmoniko, preoblekel tudi v svetega Martina in nam hudomušno predstavil običaj blagoslova mošta, ki se s tem spremeni v vino. Sledila je zabava ob živi glasbi in gostje so poskočno zaplesali. Kot je že skoraj navada na naših izletih, sta se godcema pridružila tudi zakonca Jamnik. Kam le čas beži, smo si rekli, ko je bilo kar prezgodaj odriniti domov. Na drugem izletu nas je na poti domov presenetil še gospod Jože Margole iz Struževega, ki nam je med vožnjo zaigral na orglice.