Uredi pričesko in podari pozornost

Leonida Vodlan iz Doba pri Domžalah je frizerka že skoraj trideset let, a se od drugih precej razlikuje. Svojega dela namreč ne opravlja v frizerskem salonu, saj se je specializirala za urejanje pričesk dementnim in negibnim starejšim, ki jih obiskuje na domu.

Da Leonida Vodlan, ali Lea, kot jo poznajo stranke daleč naokoli, napis na svoji majici »srčna frizerka z nasmehom« nosi povsem upravičeno, se izkaže že na samem začetku najinega srečanja, ko postreže s prijazno energijo in spontanim nasmehom, še bolj pa v nadaljevanju, ko nam predstavi svoje delo in zgodbe s terena, ki lepšajo vsakdan številnim starejšim. Ti se nanjo obračajo že skoraj trideset let, a vedno bolj – ne nazadnje v domačih hišah in stanovanjih vse več starejših živi samih, zato potrebujejo pomoč, tudi urejanje pričeske.

Leonida Vodlan se z dobrodelnostjo, pomočjo starejšim in srčnostjo, povezano s tem, srečuje že vse od malega, saj je kot deklica po hišah pogosto hodila s svojo mamo, ki je bila ena najaktivnejših prostovoljk Rdečega križa daleč naokoli. »Takrat sem že obiskovala frizersko šolo in na enem od takšnih obiskov sem naletela na prošnjo, če lahko starejši gospe, ki je bila negibna, naredim t. i. trajno. Še dobro se spominjam, da sem za to takrat porabila kar štiri ure, ves čas sem morala klečati na kolenih, a vesela sem bila vsake priložnosti, kaj kmalu pa sem se v to skoraj povsem usmerila. Hitro sem spoznala, da starejšim obisk pomeni ogromno, s tem pa sem tudi sama dobila zadovoljstvo. To, da se tem ljudem približam s svojim delom, je postalo moje poslanstvo,« nam pove in doda, da svojega frizerskega salona zato nikdar ni imela – pri delu na terenu jo spremljata velika torba, v kateri ima frizerske škarje, barve, ogrinjalo in vse ostale potrebščine, ter prenosni umivalnik. Pri svojem delu je mojstrica prilagajanj, saj so pogoji v prav vsaki hiši drugačni. Ponekod mora vse delo opraviti ob postelji, spet drugje jo stranke pričakajo v kopalnici. Včasih ji pomaga tudi patronažna sestra in vselej se potrudi po najboljših močeh.

Od ust do ust se je glas o terenski frizerki, ki obiskuje starejše, hitro razširil in dela ji ni manjkalo. Danes stranke obiskuje v širši okolici, v prestolnici, pa tudi po Gorenjskem – kamorkoli jo pač pokličejo. Večina strank je rednih, žal pa se zaradi narave dela pogosto sooča tudi z minljivostjo. »Starejši mi mnogokrat priznajo, da ne vedo, kako bi brez mene. Številni nimajo prevoza do frizerja, velika težava pa so tudi prehladi, ki so posledica razgrete glave po umivanju in sušenju – temu se z mojim obiskom preprosto izognejo. Mnogi imajo resne zdravstvene težave, so tudi negibni ali preprosto nimajo moči za nekajurni obisk frizerja. A ne glede na starost in vse težave jim urejene pričeske ogromno pomenijo, ohranjajo njihovo dostojanstvo. Moje stranke potrebujejo nekaj pomoči, predvsem pa pozornost, nasmeh in toplino, kakšen sproščen pogovor, da niso tako osamljene in da se vsaj tisto uro ali dve, ko sem na obisku, počutijo sprejete … Kar jim dam, pa v še večji meri dobim nazaj od njih, ta odnos je vselej vzajemen,« pravi in doda, da čuti, da je to delo njeno poslanstvo, saj ji je pisano na kožo. Zgodilo se je tudi že, da je dementna stranka ob prihodu ni prepoznala ali preprosto ni bila pri moči za urejanje pričeske. »Nič ne de, prijazno se poslovim in dogovorim za naslednji termin. Vse to sodi k mojemu delu,« predstavi svojo prilagodljivost in zaključi z ugotovitvijo, da prijazna pozornost počutje starejših vselej izboljša.