Gorenjski glas in Kompas že tradicionalno jeseni organizirata izlet z obiranjem mandarin. Ljudje se ga vedno radi udeležijo. Če še vreme postreže s poletnimi temperaturami, je pa sploh lepo.

Ravno prav sladke

Ob cesti smo opazili, da ljudje obirajo oljke, in izvedeli, da so jih včasih obirali konec novembra, sedaj pa jih že oktobra. Granatna jabolka so še vedno priljubljen sadež, mandarinam pa pravijo tudi rumeno neretvansko zlato.

Težko pričakovano obiranje mandarin (2)

Ko smo se prvič odpravili na obiranje mandarin s Kompasom, smo v nasadih uporabljali tudi lestve, ker so bila drevesa višja; zadnja leta jih ne potrebujemo več, ker so drevesa v nasadu, kjer obiramo, nižja. V nasadih smo opazili tudi že pomaranče, jagode in zelje.

Mandarin je več vrst. Ene zorijo prej, druge kasneje, poseben sloves se drži klementin, ki jih bodo obirali sredi decembra. Eno od vrst so ravno obrali, najzgodnejše pa so bile za obiranje primerne že septembra. Ta vrsta mandarin je nizka in drevo izjemno dobro obrodi. »Letos ni bilo toliko dežja, tako da so mandarine dobro rodile. Če je dežja preveč, potem plodovi srkajo vodo in prehitro dozorijo. Letošnja sezona je super,« pove Tatjana, hči Joze Crnčevića, ki nas je s svojo družino ponovno sprejel na plantaži, kjer smo obirali mandarine. Razložil nam je še, da se za tovrstno obiranje mandarin poleg Slovencev odločajo Avstrijci, Nemci, počasi neretvansko zlato odkrivajo Poljaki, zadnje leto je tudi veliko Madžarov. Ker njegovo Izletište Kuti stoji ob jezeru Kuti, se zgodi, da se kakšne skupine najprej odločijo za »foto safari«, potem pa jim pokažejo nasade in takoj želijo poleg fotografiranja tudi obirati mandarine.

Čez svežo mandarino je res ni, zato smo se jih med obiranjem dodobra najedli. Letos so ravno prav sladke ali ravno prav kisle. Pravijo sicer, da imajo bolj kisle več vitamina C, slajše pa več sladkorja, na koncu pa je vse skupaj stvar okusa.

Po obiranju smo se odpravili do jezera Kuti in pot nadaljevali s trupicami, rečnimi ladjicami, ki so nas odpeljale do Jozovega kmečkega turizma oz. Izletišta, kjer smo ponovno uživali v lokalnih specialitetah, kot so ribja rižota, jegulje, žabji kraki, kar redko okušamo; kot tudi kruh izpod peke, ki je drugačen od hlebcev, kakršnih smo vajeni doma. Že (navadna) solata iz zelene solate vedno navduši, živa glasba pa je ob kosilu pri Jozu le še pika na i. (Konec)