»Subvencije« vzele precej svobode

»Zmoti me, ko kdo reče, da kmetje dobivamo subvencije. To so izravnalna plačila za to, da potrošniki jedo cenejšo hrano,« pravi kmet Peter Razinger iz Javorniškega Rovta in poudarja, da so tovrstna plačila vzela kmetom precej svobode.

Javorniški Rovt – Zveza rejcev drobnice Slovenije je ob podpori Mreže za podeželje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravila zadnjo oktobrsko soboto dan odprtih vrat na štirinajstih ovčerejskih kmetijah v Sloveniji. Ta dan je vrata odprla obiskovalcem tudi ekološka hribovska kmetija Pr' Lenčk v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami. Na kmetiji, na kateri gospodari Peter Razinger ob pomoči družine, obdelujejo deset hektarjev lastnih in prav toliko najetih kmetijskih zemljišč, gospodarijo pa še s približno desetimi hektarji gozda. Zemljišča se razprostirajo na nadmorski višini od 1000 do 1230 metrov, vsa, razen dveh hektarjev, so v nagibu, precej je tudi močvirnatega terena. »Večino zemljišč lahko obdelamo s traktorjem s pogonom na vsa štiri kolesa, a moramo biti pri tem zelo previdni,« pojasnjuje Peter in dodaja, da se zaradi varnosti s traktorjem in drugimi kmetijskimi stroji bolj malo »vozijo« počez, ampak predvsem gor in dol.

Kmetija je živinorejsko zelo raznolika

Redijo štirideset plemenskih ovc jezersko-solčavske pasme, dvajset goved, od tega štiri krave molznice in šest krav dojilj, dve burski in pet srnastih koz, tri osle, štiri prašiče, ki jih zredijo za zakol od teže 25 do 200 kilogramov, ter še petdeset kokoši nesnic. »Vsa lastna kmetijska zemljišča so okrog domačije. To nam omogoča pašo v bližini doma, le krave dojilje gredo z domačega pašnika najprej na planino Pusti Rovt, od tod pa na Belsko planino (Svečico),« pravi Peter.

Jeleni, divji prašiči, jazbeci, lisice, kragulji ...

Na kmetiji imajo precejšnje težave z divjadjo in z velikimi zvermi. »Volka sicer tukaj še nismo zasledili, vendar nas je strah, ker se pojavlja v bližini. Medved se pri nas pojavlja občasno, lani je v vasi poškodoval dva čebelnjaka. Še pred desetimi leti na našem območju ni bilo jelenov, zdaj videvamo cele trope s po desetimi, dvajsetimi živalmi, ki še pred začetkom spomladanske paše goved popasejo pašnike, objedajo plemenite listavce v gozdu in povzročajo škodo tudi na sadnem drevju. Velik problem so divji prašiči in jazbeci, ki rijejo po travni ruši. Lisica nam je lani odnesla petdeset kokoši, škode so se zmanjšale šele po tem, ko smo ugotovili, da prihaja v ograjeni kokošnjak po cevi za vodo. Kragulj pobija kokoši, nekatere tudi odnese s sabo, srnjad dela škodo na travnikih in na vrtu, nismo pa še ugotovili, kdo nam načenja s folijo ovite travne bale, « našteva Peter in poudarja, da je težko vse površine zaščititi pred divjadjo z električno ograjo. »Kmetje moramo nadzirati svoje živali, a če povzročijo škodo, plačamo odškodnino. Država pa ne poskrbi za svoje živali.«

Mleko že predelujejo, kmalu bodo še meso

Večino poljščin pridelujejo za lastne potrebe, nekaj krompirja tudi prodajo. Del mleka prodajo na domu, preostalega v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji predelajo v mlečne izdelke – jogurte, skute in sire, ki jih kupcem prodajajo doma na kmetiji in na tržnici na Jesenicah. Letos bodo prvič tudi meso goveda in drobnice predelali v mesne izdelke, naredil jim jih bo pogodbeni partner, načrtujejo pa tudi predelavo kozjega mleka.

Gozd jemljejo kot kmetovo banko

Na kmetiji kmetujejo ekološko že od leta 2000 dalje. Preusmeritev ni bila težka, že prej so kmetovali na tradicionalni način. »Problem ekoloških kmetij je v tem, da je pridelava dražja od konvencionalne, pridelki pa zaradi tega na trgu niso nič dražji ali so dražji le malo. Pri nas jajca in zelenjavo še lahko prodamo po malo višji ceni, mesa pa ne, sicer na trgu nismo konkurenčni,« pravi Peter in doda, da je deset hektarjev gozda za hribovsko kmetijo bolj malo. »Gozd je naša banka, v katero posežemo le ob večjih investicijah na kmetiji, sicer pa gozd 'šparamo' in sekamo le za nujne potrebe – za drva ter za obnovo objektov. Ujme so nam doslej prizanesle, tudi lubadar pri nas še ne dela večje škode, škoda pa je, ker so zaradi velike ponudbe padle cene lesa.«

Kratka rastna doba, nižji pridelki

Ko Petra vprašamo, kakšne so prednosti in slabosti življenja in kmetovanja na več kot tisoč metrov nadmorske višine, pravi: »Slabosti sta predvsem kratka vegetacija doba, dolga le pet mesecev, in manjši pridelki. Prednosti je tudi nekaj: tu je mir, čist zrak, tu ni problemov s prometom ...« Zmoti ga, kadar kdo omeni, da (hribovski) kmetje dobivajo subvencije. »To so izravnalna plačila, ki so namenjena temu, da potrošniki lahko jedo cenejšo hrano,« pravi kritično in poudarja, da je kmetom treba dati svobodo pri kmetovanju. »Izravnalna plačila so nam veliko te svobode vzela – veliko je omejitev, zahtev, predpisanih rokov, administracije ... Včasih smo lahko gnoj vozili na njive tudi pozimi, zdaj pa ga ne smemo. Narcise so za nas, kmete, v bistvu plevel, ki je strupen in ga ne smemo kositi, dokler ne odmre.«

Kljub trudu ni velikega učinka

Peter pa ni le aktiven kmet, ampak je aktiven tudi v kmetijskih organizacijah: je podpredsednik sveta kranjske območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in predsednik sveta izpostave Jesenice, predsednik Agrarne skupnosti Javorniški Rovt - Slovenski Javornik ter aktiven v Kmetijsko gozdarski zadrugi Sava Lesce, v Društvu rejcev ovc jezersko-solčavske pasme, v Združenju ekoloških kmetov Gorenjske ... »Volja do aktivnosti me malo mineva, ker kljub trudu ni velikega učinka,« ugotavlja Peter.