Gruzija – biser Kavkaza (5)

Promet v Gruziji sicer ne dosega kaotične razsežnosti kakšne izmed azijskih držav, a Gruzijci vseeno veljajo za »nore« voznike, o čemer priča tudi črna statistika – okoli šeststo jih vsako leto izgubi življenje v prometnih nesrečah. Glasno hupanje je obvezno, ko se voznik odloči za prehitevanje v nepreglednem ovinku, s čimer nasproti vozečemu sporoča, da je na »napačni« strani ceste. Svojevrstna posebnost gruzijskega prometa so tudi avtomobili z volanom na desni strani, za katere se vozniki odločajo predvsem, ker so cenejši. Med potepanjem po državi smo tudi sami naleteli na več prometnih nesreč, eno tudi na poti v Svanete, kjer sta čelno trčila voznika kombija in osebnega avtomobila, a so jo na srečo vsi odnesli brez težjih poškodb.

Pokrajina Svaneti pa je še bolj divja, kot so divji vozniki, ki se vozijo po njej. Še v začetku novega tisočletja je v te odročne kraje v Kavkazu zašla le peščica turistov (1.200 obiskov so našteli leta 2005), nezaupljivi domačini pa jim niso izkazali prav veliko od pregovornega gruzijskega gostoljubja. A situacija je danes povsem drugačna in vedno več obiskovalcev odkriva lepote pokrajine vključno s samosvojo kulturo Svanov, ki menda izvira še iz davnih časov Sumercev in Mezopotamije. Še danes Svani govorijo poseben dialekt, ki ga drugod po državi ne razumejo. Največja znamenitost pokrajine pa so obrambni stolpi, ki jih ima skoraj vsaka stara hiša, še posebno lepo pa so ohranjeni v odročni vasici Ushguli, ki je danes pod Unescovo zaščito kot svetovna kulturna dediščina. Nekoč so služili za obrambo pred sovražniki, danes pa v vasico, ki je zaradi snega pozimi več mesecev odrezana od sveta, prihaja vse več obiskovalcev.

Tako kot velja za Kazbege tudi v Svanetih ne manjka planinskih poti za vse okuse. Med bolj znanimi je pohod do jezer Kuruldi, mnogi pa se odločijo za večdnevni pohod od glavnega mesta pokrajine Mestie do Ushgulija.

V dveh tednih, kolikor smo jih imeli na razpolago, si je nemogoče ogledati vse, kar ima Gruzija za ponuditi. Ne glede na to, ali se odločimo za obisk Kavkaza ali nam je ljubše raziskovanje urbanih in kulturnih središč, pa poleg vina noben obiskovalec ne bi smel spregledati čudovite gruzijske kulinarike in jedi z eksotičnimi imeni, kot so hačapuri, hinkali ali šašlik. Zgodovinski »prepih«, ki mu je izpostavljeno to območje, se brez dvoma čuti v kulinariki, ki meša najrazličnejše okuse vzhoda in zahoda. Podobno velja tudi za Gruzijce in njihovo bogato kulturo. Nekaj tega, kar dežela prinaša na pladnju, pa smo prihranili za kakšnega od prihodnjih obiskov.

(Konec)