Gostitelja predstavitve knjig Lizi in Zdravko Miklau, predstavnika Mohorjeve iz Celovca Martina Kanzian in Karel Hren, kapelski župan Franc Jožef Smrtnik in Katjuša Orešnik z Gorenjskega glasa (od leve) pred petsto let staro Miklavovo kaščo v Lepeni

Zgodbi o lipi in pogrebu

Mohorjeva iz Celovca je v okviru projekta »SMART Tourist – SPread The Karawanks«, v katerem sodeluje tudi Gorenjski glas, v slovenščini in nemščini izdala dve zgodbi iz občine Železna Kapla - Bela.

Lepena nad Železno Kaplo – Zgodovina Železne Kaple, Bele in okoliških vasi skriva čudovite zgodbe, ki pripovedujejo o trpljenju, usodah in veselju preprostih ljudi. Te bogatijo današnji digitaliziran in globaliziran svet in dokazujejo, da obstaja neko globoko hrepenenje po regionalno tipičnem, po domačem, po spoznavanju življenja malega človeka, je povedal v petek, 25. oktobra, na kmetiji Miklau v Lepeni nad Železno Kaplo direktor Mohorjeve družbe iz Celovca Karel Hren. V nad 500 let stari in obnovljeni Miklavovi kašči so predstavili slovenski in nemški knjižni izvod dveh pripovedi iz občine Železna Kapla - Bela. Prva govori o Miklavovi lipi, posajeni, posekani in na novo posajeni leta 1473. Druga zgodba pa pripoveduje o pogrebu, o tragediji Jurčka in njegove žene Urške, ki sta živela v bregovih nad sedanjim zdraviliščem v Železni Kapli. Obe zgodbi je napisal slovenski pisatelj, pesnik, kritik, urednik in po poklicu sodnik Fran Zbašnik, rojen leta 1855 v Dolenji vasi pri Ribnici. Zgodba o Miklavovi lipi je bila prvič objavljena leta 1903, pripoved o pogrebu pa leta 1902.

Predstavitve knjig na prijazni in vzorno urejeni domačiji Miklau, na kateri gospodarita Elizabeta oziroma Lizi in Zdravko Miklau z družino, so se udeležili številni domačini iz Lepene in Kaple, med njimi tudi župan Občine Železna Kapla - Bela Franc Jožef Smrtnik. O knjigah in zgodbah sta pripovedovala domačina Miha Travnik in Breda Županc, odlomke iz knjig je brala Martina Kanzian, na harmoniko pa je igral Thomas Nečemer. Ljudje in kraji, kjer sta doma zgodbi, so veliko hudega doživeli in preživeli tudi kasneje, zlasti med zadnjo vojno. Ko je harmonikar Thomas zaigral melodijo pesmi Pihljaj, pihljaj vetrič, ki jo je napisala v nacističnem taborišču Ravensbrueck umrla Katarina Miklau, so se harmoniki sami od sebe – najprej tiho, potem pa vedno glasneje – pridružili tudi glasovi občinstva …

Mohorjeva iz Celovca je knjigi izdala v projektu »SMART Tourist – SPread The Karawanks«, ki je del Interregovega programa sodelovanja med Avstrijo in Slovenijo. Partner v projektu je tudi Gorenjski glas, ki pripravlja izdajo že četrte številke časopisa Karavanke. Mohorjeva in Gorenjski glas tako vsak na svoj način na obeh straneh Karavank povezujeta zgodovino in sedanjost, turizem in naravne posebnosti z literaturo ter tudi s pomočjo sodobnih komunikacijskih pomagal bogatita vedenje ljudi o tem naravno in kulturno bogatem območju, v katerem živimo.